Za katere se je sicer res da treba malo bolj potruditi, da jih vidite. In s "potrudite" mislim nekoliko resnejše hoje, tudi poplezavanja po strmih travah, hoji ob in "po" potoku (po kamnih, se razume) in potem, nazaj grede, s spuščanjem na dva načina: bolj varen, katerega toplo priporočam je s pomočjo vrvi, katero napeljemo okrog drevesa pa se potem ob njej, seveda s pomočjo recimo še plezalnega pasu in osmice, varno spuščamo po "grozovito" strmih travnih pobočjih navzdol ali pa, kadar strmina le ni tako kritična ali pa se vam ne da napeljati vrvi, uporabite tehniko, katero sem tudi jaz tole soboto (28.marec, 2015) in se s celega uležete na travo in tako (s čim večjo površino torej), drsite po pobočju navzdol. Ampak tu vam trpijo in hlače in zgornji del oblačil pa nahrbtnik. In seveda vaše srce, če imate bolj slabega in se vaša hitrost drsenja po travah preveč poveča :)
Pa lepo po vrsti. Po svoje vam bom torej opisal moj pogled na pristope do Korošaških slapov. Po četrtem obisku sem ugotovil, da sem jih do sedaj vsega skupaj videl cca.14, morda 15. In med temi je veliko res lepih in ne majhnih. No, nekateri so na pol drseči ampak zato prav nič manj lepi.
Najprej o izhodišču za takšne, kot sem bil prvič jaz pa se kljub opisu na netu nekako nisem najbolje znašel.
Iz Kamnika se peljemo proti Kamniški Bistrici in v kraju Stahovica potem, ko smo že prečkali ozek most, nadaljujemo naprej skozi vas proti Kamniški Bistrici, ter po nekaj 100 metrih pri trgovini zavijemo levo (spet čez potok). Nadaljujemo proti zaselku Klemenčevo (nastavite Garmina, bo najlažje). Ko se asfaltna cesta tam konča, se na parkirišču desno zaustavite tudi vi. Kar opisujem spodaj, sem obiskal v času po nekaj dnevnem deževju. Kakšno je pa sicer stanje v sušnih mesecih pa ne vem.
Tri poti vodijo navzgor:
A
Prvič sva joz mojo drago mahnila čez betonski most mimo takoj potem kmetije na desni in gospodarskega poslopja na levi. Verjetno vas bo oblajal star, betežen pes. Cca dobrih 5 minut greste po asfaltni cesti do prve domačije (ne podrtije) na desni in zavijete takoj pred domačijo desno. Če boste imeli srečo,vas ne bosta oblajala dva psa, ki nista škodljiva. Na levi imate gospodarska poslopja. Pridete na dvorišče pred poslopjem in odprete lesena vrata in po cesti nadaljujete par minutk. Ko pridete do potoka ga NE prečkajte ampak se ob njegovem levem bregu, gledano v smeri hoje seveda, povzpnite ob potočku navzgor.
B
Koder ste parkirali, se preko potočka po kamnih ali s preskokom odpravite počasi navzgor. Hodite nekoliko stran (vedno pišem v smeri hoje) od potočka, po njegovi desni strani. Po cca 10 min ga prečkate in nadaljujete po levi strani do točke, koder sem končal opis A.
C
Kot v točki A sprva. Čez most, mimo kmetije in takoj za kmetijo desno in mimo kozolca naravnost čez travnik navzgor. Ne vem sicer, kako bo vesel gospodar tega. Mene do sedaj še ni okregal. Je pa to najlažja in najhitrejša pot. Po cca 10 min se ta pot (sledite stalno potoku, ki teče na vaši desni) "križa" s tisto iz opisa B in še vedno po levem bregu nadaljujete do makadamske ceste, koder sem končal opis A ali B.
D
Zdaj nadaljujete po isti poti navzgor. Potoček imate na desni a ga po par minutkah prečkate. Tu sta za pot navzgor spet dve poti.
Prva, opis D, vodi takoj na levo in je nekoliko zahtevnejša a ni sile, če je človek previden. Poplača vas pa z nekaj res lepimi slapovi in pogledi, katerih po poti E, ki je sicer najbolj uporabljana, sploh ne bi videli.
Jaz bom slapove štel po svoje, tako kot jih jaz vidim. In tako zapišem, da če greste sprva po tej poti, takoj za ovinkom naletite na prvi in drugi bolj drseči (takorekoč dvojni, saj sta drug za drugim) slap.
Malo naprej je tale tretji lepotec. Rekel bi, da je njegov drseči in padajoči del padca skupaj dolg kakšnih dobrih 25 do 30 metrov.
Do četrtega, morda najvišjega v spodnji skupini, pridete lahko kar ob potoku navzgor. Pogled nanj s "potke" od zgoraj je namreč precej otežen pa seveda tudi precej nevaren. Video
Pot nadaljujete previdno po poti nad slapovi in pridete do petega slapa. Seveda se da čisto varno spustiti pod sam slap. Tudi ta je čudovit.
Potem se je treba dvigniti po slabo nakazani potki po travah rahlo v levo in že po par minutah pridemo na potko, ki se v opisani točki E od vrha roba začne spuščati.
Pri komentarjih o številkah slapov pri filmčkih (kliknite na belo napisane tekste) se ne ozirajte na to, katero številko sem jim dodal. Točne so te, napisane nad fotkami. Vsaj po mojem štetju.
E
Ko smo torej prečkali potoček (opis začetka poti D), greste naravnost in potem po nekaj metrih levo navzgor. Na vaši desni sicer teče potoček a ta ni tisti pravi, ob katerem bi sicer prišli do "glavnega", (šestega torej) najbolj obiskanega slapa. Torej naj vas ne zavede in mu ne sledite.
Proti vrhu precej strmega vzpona (po cca 15 do 20 min vzpona), se potka razcepi na dva dela. Prva zavije proti "robu" (glej sliko).
Tu rob imenujem kar se začne desno od velike skalne gmote na levi strani fotke.
Če greste po njej, sledite robu do "vrha" po par minutkah (pri smrekah, v sredini slike. Tam se pot "obesi rahlo navzdol in se po nekaj metrih sreča s tisto iz opisa vzpona zgoraj (od slapa št 5 torej). Če bi se čez ta rob spustili po strmih travah navzdol, bi prišli do zgornjega dela poti D. Ampak ne priporočam, nima smisla. Poti D raje sledite od spodaj.
Ena potka pa vodi stran od roba, torej najprej desno proti nepravemu potočku (katerega zgoraj ni videti, ne slišati, če ni bilo v kratkem več dežja) a se kar skoraj takoj usmeri v levo. Potem se obe potki, ta in ona, ki vodi po robu srečata.
Tule. Naravnost torej nadaljujete rahlo navzdol, desna pot vodi navzgor proti planini Osredek, od koder se lahko potem proti Klemenčevem krožno spustite po potki, ki je ne priporočam preveč, saj je na dveh mestih hudo poškodovana in praktično za ne preveč izurjene planince smrtno nevarna. Torej obstoji velika nevarnost zdrsa v prepad na dveh mestih. Nevarne hoje na vsakem mestu je za cca 10 metrov. Slika spodaj pod tole, kaže na eno takšno mesto. Če pa nadaljujete v desno navzgor in potem po grebenih, pridete v cca slabi uri hoje na Kamniški vrh ( 1178m) in se od tam v slabi uri in pol tudi lahko vrnete v Klemenčevo.
Tu (dve sliki gor torej) se pot obrne rahlo navzdol, ena pa desno in gor. Gremo po tisti navzdol in po par minutah pridemo do šestega in za mnoge edino poznanega (dostopnega) Korošaškega slapu, pod katerega (lahko) stopijo.
Pogled od spodaj. Slap 6 torej
Nad tem slapom se vidi še en slap. Za mnoge je to torej sedmi Korošaški slap. A temu ni tako. Če se malo bolj spreten človek povzpne nekaj metrov v desni breg nad počivališčem (oglediščem), lahko zagledate pod navidezno sedmim in nad šestim še en nižji slap. Torej so tu na kupu kar trije.
Zgornja slika nam še vedno ne razkrije slapa št. 7. Le ta leži med št. 6 in 8 in je nižji, zato se s tega mesta ne vidi. Se pa vidi, ko uspemo priti po spodaj opisani poti tja gor. Potem doživimo tale pogled. Slap 7 in 8 torej.
Pa še kratek filmček klikni na bel napis. Posnet od spodaj.
Pa še posnetek, ko sem prišel nad šesti slap. Od tu je lep pogled na manjši 7 in večji 8 slap (slika zgoraj)
Vsi naslednji opisi so za bolj do precej izkušene. Tudi plezalni pas in vrv sta zelo priporočljiva potem kasneje, v nadaljevanju raziskovanja. A zelo izkušeni bi najverjetneje tudi brez tega uspeli.
F
Mnoge mika videti in vedeti, kaj lahko še pričakujejo nad šestim slapom, kateri je, kot sem že napisal, za nekatere edini in torej prvi Korošaški slap do katerega pridejo.
Desno pobočje pred slapom je zelo strmo, poraščeno s travami in skoraj praktično neprehodno. Ali vsaj zelo nevarno za takšna početja.
Levi breg je za spoznanje prijaznejši (glej zgornji video) a vseeno v njegovem zgornjem delu, ko se vzpnemo že nad višino šestega slapa, precej bolj zahteven in nevaren. Upam si celo trditi, da je zadnji prehod proti slapu 7 in 8 najnevarnejši. Po zelo ozki, komaj nakazani potki se namreč ob steni na naši levi in prepadu na desni pomikamo nekaj riskantnih metrov naprej, do varnejšega prostora. Če vam uspe priti tam čez, potem vam bo zagotovo uspelo videti tudi vse preostale slapove. Midva z mojo drago sva včeraj (6.4.2015) doživela v nekaj minutah pravi snežni metež pa je bil sestop čez ozko nakazano potko po strmih travah pravi riziko. Ne podajajte se torej čez rob, če nimate ustrezne opreme. Midva sva vrv seveda imela.
Na sliki je že lažji del sestopa
No, da pridete do tega malo zahtevnejšega prehoda, se od stojišča pred slapom 6 povzpnete v levi breg in se držite bolj v levo. Ne desno ali celo pred desno, od vode nakazano grapo. Na njeni desni se dviga "otoček" z nekaj zelenja in "drevja". Povzpnete se na otoček in nadaljujete do pod stene (slika zgoraj). Tam se usmerite v desno in sledite slabo nakazani potki proti tem zahtevnejšem prehodu.
Pred tem nevarnim prehodom se nakazano potka levo odcepi v grapico (par metrov dolgo) navzgor. Malo se pretegnete in že ste nad 7 in 8 slapom, ki šumita spodaj pod vami in jih ne vidite. Je pa takoj nad njima še eden, deveti, malo nižji a lep slap. Poglej filmček
Pot nadaljujete po sprva zelo izpostavljenem "grebenu", ki je dolg nekaj metrov naprej. Desno spodaj šumi potok Korošak s svojimi tremi (7,8 in 9) slapovi.Nadaljujete do mesta, koder se potok razcepi v levi in desni krak. Nadaljujete po desnem in pridete po nekaj minutah do novega razcepa. Voda teče z leve in desne, koder na "koncu" vidite deseti slap. Ampak tega tam ne boste našli, če ne boste šli v raziskovanje zelo kmalu po obilnem deževju. Pa verjetno tudi marsikaterega naslednjega ne.
Ob močnem deževju bi rekel, da je pravi lepotec.
Za mene je vsekakor lepši, kot tako opevani spodnji, šesti.
Vrnete se par metrov do struge, ki je prihajala z leve in zavijete v njo.
In tu se šele začnejo prave lepote, katerih nihče (niti Burger) ne omenja v nobenem opisu na netu. Vsaj našel nisem ničesar.
Na kratko, sledite toku vode koder se da ob sami vodi (potke, razumljivo ni nobene, hodite "prosto po Prešernu") in vidite lahko res lepe slapove ali na pol drseče slapove, tudi dvojne. Kako priti do vseh je stvar iznajdljivosti. Jaz sem to počel tako, da sem se vzpenjal v desni breg po strmih travah in se, koder se je dalo, potem spuščal (vračal) do potoka in slapov. Lahko celo, da sem tako kakšen slap zgrešil, kdo ve. V pomoč pri vzpenjanju so mi bile razna drobna debelca grmovja, delo drobcene vejice rastlin in velikokrat kar šopi trave. Pri spuščanjih navzdol pa, kot sem že omenil, vrv ali drsenje s trenjem. Tudi kakšen cepin bi vražje prav prišel.
Enajsti slap
Dvanajsti slap Tale je tudi kar zelo visok.
Trinajsti slap. Tudi eden višjih
Štirinajsti, dvojni a je spodnji tako majhen, da bi ga jaz štel kar kot enega. Na filmčku sem poizkušal malo prikazati, kakšna strmina čaka raziskovalca na poti.
Petnajsti in šestnajsti slap Dvojni je tale, precej drseč...
Sedemnajsti in osemnajsti, spet dvojni
Pa verjamem, da ta dva nista zadnja in da jih prihodnjič, ko bom šel spet gor, najdem še kaj in dodam semle :)
Upam, da v lepših, bolj zelenih barvah, saj je v tem letnem času na tisti višini zdaj trava popolnoma rjava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar