sreda, 02. april 2014

Slap Peričnik v dolini Vrata

Lega:46°26'21" severno, 13°54'02" vzhodno

Mislim da še ni bilo leta, da ne bi vsaj enkrat, odkar v gore hodim, obiskal dolino Vrata. Včasih grem tja tudi večkrat letno. Enostavno zato, ker se tam prijetno počutim.
Iz Mojstrane nadaljujemo  vožnjo (pozorni moramo biti na odcep ceste proti dolini Vrata in Aljaževem domu, ki stoji na koncu doline) po, sprva asfaltirani cesti v alpsko dolino ledeniškega nastanka, imenovano Vrata. Vrata se raztezajo od Mojstrane pa vse do S Triglavske stene. Dolina je dolga cca 10 kilometrov, po njej pa teče tudi Triglavska Bistrica, ki nekako na sredini doline dobi pritok potoka Peričnik, od slapu Peričnik.
Že kmalu na začetku poti, ko zapustimo kraj Mojstrana, se imamo priložnost zaustaviti na temle kraju ob Kamniški Bistrici, koder lahko občudujemo nenavadno lepo barvo reke. Ponavadi od tod krenemo proti slapu kar peš. Hoje je za dobro uro.

Vožnjo ali hojo potem nadaljujemo naprej po dolini Vrata. V daljavi nas že pozdravljajo mogočni vrhovi.


Ko se sprehajamo po dolini Vrata proti Peričniku pozimi, ima pokrajina precej drugačno podobo.
Po nekoliko ožji cesti se pripeljemo do malega doma pod Peričnikom, koder se lahko podprete s kakšno pijačo. Tam parkiramo. Veliko ljudi do Peričnika pride tudi peš.
Nekaj korakov od koče naprej po cesti je treba narediti in zagledamo tale, spodnji prizor. Poti ki vodijo k slapu sta dve. Ena takoj pri koči zavije v gozd in nas popelje k slapu. Druga gre pa po levi strani tegale potočka, ki prihaja od slapa.
Slap Peričnik velja za naravno znamenitost. In tudi svetovno. Malo slapov na svetu je namreč takšnih, da se lahko pod, oziroma za njimi sprehodimo pod steno na njegovo drugo stran. To pri spodnjem in zgornjem Peričnikovem slapu lahko naredimo brez težav.
Ob svojem "padanju" čez steno je slap večkrat spreminjal svojo pot. Če pozorno opazujemo steno čez katero pada, opazimo v steni urezane žlebove, po katerih je včasih drsel. Okrog leta 1930 se je struga nad spodnjim slapom zamašila in slap je čez steno padal v obliki dvopramenskega slapu. Kar se ob največjih nalivih dogaja tudi danes.



In še nekoliko starejša slika.
Slap Peričnik predstavljata njegovi dve stopnji - dva slapova.
Spodnja je visoka 52 metrov, zgornja pa 16 metrov.(Kratek filmček zgornjega slapa)


Po obeh stezah smo pri slapu v nekako 10 minutah od ceste. Če pristopamo po desni potki, prečimo tale dva mostička. 

Pozimi imamo lahko velike težave pri pristopu, ker pršenje in usedanje kapljic na tla po poteh v bližini slapa, še sploh pa na gladki, leseni površini obeh mostov, naredi gladko, debelo, drsečo ledeno podlago. Brez derez je zelo težko, skoraj nemogoče priti že čez ta dva mostova, kaj šele malo naprej, ko se po stopničasti strmini dvigamo proti slapu. Spust nazaj dol je pa po ledu sploh lahko zelo nevaren.
Še ena zanimivost: v zimskem času okrog Novega leta je slap v večernih urah osvetljen. Če je seveda dovolj mrzlo, da je slap zamrznjen. Še eno, izredno doživetje torej, če ga obiščemo v tistem času.

Ledene sveče, ki visijo s stene so ogromne. Kadar je led ravno pravšnji, se pogumni plezalci spravijo v to steno in tvegajo glavo, ko jo preplezajo po ledu navpično navzgor.
Led ki se trga iz stene in zgrmi navzdol je po moji presoji težak vel 100 kilogramov. Tule je na sliki levo videti, kako ogromen odtrgan kos (skrajno levo) pada navzdol.

In tule še eden. Lepo se vidi, da so kosi veliko večji od ljudi. Najprej je slišati hreščeč zvok lomljenja ledu in potem, ko trešči sveča ob tla nam prizor da občutek, kot da se je led, z velikim "hreščanjem" zaril v ledena tla spodaj. V bistvu pa se sveča od spodaj navzgor, v dotiku s tlemi sproti "razpada".

Pogled na levo stran slapa, tam zgoraj pride od tod na vrh stene pot od spodnjega slapa.




Malo starejša slika in pogled navzgor. Spet sem pri poletnem času.


Za slapom, pod steno, je vidna pot, ki nas popelje praktično okrog slapa. Stene so pri hoji pod slapom dovolj visoke, je pa pot zaradi stalne vlage bolj spolzka mestoma in previdna hoja ni odveč. S te stene poleg slapa pada največkrat čez to steno na stotisoče drobnih vodnih kapljic. Še sploh ob obilnejšem deževju in ustvarja prečudovito vodno zaveso. Tudi po tem je znan Peričnik. Še bolj izrazito je to pršenje pri Peričnikovi zgornji stopnji.

Sprehod pod slapom je zato lahko tudi precej moker in je zelo priporočljivo imeti na sebi kakšno nepremočljivo vetrovko.
Takšen je pogled izpod slapa.



Občutek pri sprehodu spodaj je zelo lep. Vedno se z veseljem sprehodim pod steno na drugo stran.



Sem že skoraj na drugi strani.


In zdaj že čisto na drugi strani. Od tod je pogled na slap najlepši, zato toplo priporočam ogled s te strani.


Pogled od tule pokaže predel levo od slapa (ko se še vzpenjamo proti njemu od spodaj), koder je speljana malo bolj strma pot do zgornjega slapa.


In tole je že pogled s tiste druge strani, nekje s sredine vzpona proti drugemu slapu. Za lepši pogled je potrebno stopiti čisto doroba - nevarno !

Še nekaj korakov višje.


Hitro smo na vrhu in že zagledamo prve kapljice, kako pršijo čez steno. 


....voda takole plane v 52 metrski skok v globino.

Pogled navzdol pa je takšen.

In takšen. 

Če se zdaj s tega mesta obrnemo in odpravimo pod steno, smo tako kot spodaj tudi tule lahko precej mokri.

En pogled navzgor...

In še bolj v desno...

Še slikano z drugim aparatom v nekem drugem terminu

Zvok pršenja navzdol in sam pogled na prizor, deluje čudovito pomirjujoče na človeka. Vsaj na mene. In ko vse to dopolnjuje še bučanje slapa in šumenje vode, se počutim kot v raju.

Takole zgleda slap od daleč.

Ker se mi zdi tale kraj ob zgornjem slapu Peričnika izredno lep, podajam več slik, da čim bolj in s čim več končkov tega čudovitega mesta prikažem to oazo lepote.


Tudi pod tem slapom se da lepo sprehoditi in priti na desno stran tega potočka. Enkrat, ko je le preveč pršelo s stene in bi le bil preveč moker, sem potoček kar bos prečkal na drugo  stran.





In še malo naprej...


Že skoraj na koncu....

Sem že na drugi strani potočka. Tole je pogled nazaj na zgornji Peričnikov slap.

 In še zadnja fotografija. Kot v raju je tule. Zagotovo se tja še velikokrat vrnem. Ogled toplo priporočam vsem ki mislite, da do obeh slapov lahko pridete brez težav.

Od Peričnika nas pot popelje še cca 4 do 5 kilometrov naprej, do zatrepa doline Vrata in tik pod 3 kilometre dolgo in en kilometer visoko, severno Triglavsko steno. Tam v bližini stoji tudi Aljažev dom, z možnostjo prenočevanja. 
A o vsem tem v naslednjem blogu.