sreda, 19. marec 2014

¸Poprovec - Moje prvo prosto plezanje

Precej let nazaj je že, davnega 13.4.1995 je bilo, ko sem začel pisati zapiske, zgodbe pravzaprav... o mojih doživljanjih, doživetjih, razmišljanjih, čustvovanjih..... sklenil sem napisati neke vrste knjigo. Prozo in nekaj pesmi. Avtobiografsko. Skozi oči in doživljanja glavnega junaka, Žana. Knjigo sem sproti dopolnjeval, predeloval, izpopolnjeval....
Marsikateri dogodek, napisan v knjigi, je plod mojih resničnih doživetij v gorah, vse skupaj pa je začinjeno z nekaj fantazije in izmišljenih oseb, kar pisanju da bolj pustolovski navdih.
Trudil sem se, da sem kraje dogajanj opisal čim bolj realistično. Za marsikateri, na videz nepomemben opis kraja dogajanja, sem po letu ali še več, naredil kasnejše popravke obstoječih zapisov, ko sem si imel priložnost ponovno ogledati opisane kraje in sem lahko dodal nove podrobnosti.
Knjiga je posvečena goram; moji veliki ljubezni in velikem hrepenenju.


Pravzaprav sem imel knjige napisane že kar veliko. Posamezna poglavja sem pisal v posamezne datoteke, ki sem jih potem zaklenil. Nato sem za nekaj let prenehal s pisanjem. Ne vem...pomanjkanje časa, interesa....kaj vem. In potem me je zopet prijelo. Pa sem si datoteke zopet odklepal, da jih združim v eno in nadaljujem s pisanjem. A odkleniti sem jih uspel samo par. Večina je ostala zaklenjena za vedno. Pozabil sem namreč gesla. In tako sem izgubil večino mojega pisanja. Žal. Nekaj zapisov se je pa le ohranilo. Tale je že eden izmed njih. (uporabil sem nekaj skeniranih fotografij iz leta 1993,ko sem s seboj v steno vzel navaden fotoaparat. Digitalcev takrat še ni bilo)




V začetku avgusta je bilo. Kdo ve, kolikokrat doslej sem že bil na pravih malih počitnicah v tej koči, koči na Prehodavcih.





Prehodavci z Zadnjiškega Ozebnika (skenirana)

Približna smer plezanja (skenirana)

Poprovec in stari bivak na Prehodavcih


Ker sem imel za seboj dva, kar naporna dneva hoje, sem se odločil, da bom tisti dan lenaril. Vendar »žilica« mi ni dala miru, ko sem prejšnji večer sedel ob koči, premetaval svoje misli po glavi sem ter tja, poslušal šumenje vode, od tam spodaj, od jezera izpod Vršaca in razmišljal, kako bi se dalo najlepše preživeti jutrišnji dan.
Že dolgo sem si želel plezati po kakšnem resnejšem skalovju in nekaj izkušenj s plezanjem po skalah okrog koče sem že imel. Želja, da namreč poizkusim priti s plezanjem čez steno na Poprovec, je bila velika. Že večkrat sem od koče opazoval njegovo mogočno ostenje, ki je znalo v soju zahajajočega sonca tako lepo zažareti. Sicer sem vedel, da so za plezanje potrebne določene izkušnje…da ti mora nekdo prej kaj povedati o pravilih, ki jih je treba upoštevati v steni in da je za takšne vrste plezanje potrebno imeti vsaj nekaj osnovne opreme in predvsem izkušenj… Jaz pa nisem imel prav ničesar. Ne opreme, ne znanja, niti izkušenj.
Pa vendarle…  ko sem večkrat opazoval njegovo zahodno steno, ki se je samo malo nad Rjavim jezerom vrtoglavo pognala v kakšnih 400 metrov visoko, prepadno steno, sem vedno znova in znova ocenjeval, da če se držim bolj desne strani, če slučajno bolj po sredini ne bi zmogel, da stvar vendarle ne more biti nemogoča. Ker, če bi  zašel v kakršne koli težave, je od spodaj izgledalo, da se je prav v vsakem trenutku možno umakniti bolj v desno, na južno, položnejšo stran gore. Kocka je torej padla. Svoji stari želji se vendar nisem mogel odpovedati, ko pa vendarle imam čas.
       Na vzpetinico nad Rjavim jezerom, sem se  naslednje jutro povzpel z lahkotnimi koraki. 


Ko sem krenil proti vznožju Poprovca je pot zavila po melišču strmo navzgor. Vodna gladina se je lesketala na soncu, kot košček bisera v ogrlici zasanjane lepotice.
Stene, na pogled nedostopno mogočne so se strmo dvigovale na moji levi. Njih mogočno vznožje, se je skoraj dotikalo jezerske gladine.
Nekaj mi ni dalo, da bi krenil že kar takoj na začetku na desno, po lažjem svetu navzgor.

Stara fotka, slikana bolj z leve. Smer plezanja je potekala nekje v senčnem delu fotografije

Zazdelo se mi je, da me neka nevidna sila vleče v drugo smer. Kot da sem slišal iz stene nežen, žameten glas, ki me je zapeljivo vabil k sebi: »Pridi!« me je nagovarjal; »Pridi! Zavij k meni; ne obotavljaj se! Tu bo vzpon zanimivejši!«
In zastal mi je korak in krenil sem na levo, v težji svet.
Ali bom sploh zmogel smer proti kateri sem zavil ali pa bom morda obtičal nekje v steni Poprovca? Na to sploh nisem pomislil. Srce je prevladovalo nad razumom. Ljubezen do plezanja je bila močnejša in se je že takrat, ko še niti nisem kdaj prej imel prilike dodobra okusiti takšnih radosti, oglašala močno.
Še enkrat se ozrem nazaj in navzdol proti Rjavem jezeru. Njegova gladina se mi je sedaj zazdela kot oko velikana, ki mi je pomenljivo pomežiknil: "Kaj še sploh čakaš?!"
Zasučem se za 90 stopinj in nadaljujem proti levi.
Spodaj, tik pred vstopom v steno se ustavim.
       Z veliko voljo in željo, da bi vzpon zmogel, vstopim v steno. Prvi »koraki« so zanesljivi, roke močne. Brez problema najdem najboljše prehode in se vlečem navzgor. Noge iščejo opore.
»Lahko je, prelahko!« si mislim.
Ne za dolgo. Skala je krušljiva in včasih mi v rokah ostajajo deli oprimkov, ki bi mi sicer morali služiti za trdno oporo rok in nog pri vzponu.
Skale postajajo vse bolj gladke, svet vse bolj strm.
Za moj, sploh prvi takšen vzpon: brez vrvi, klinov, vponk in vseh drugih pripomočkov, postaja vse moje početje, vsak moj gib vse bolj nevaren. »Saj sem brez vsakršnega varovanja!« in že z vsakokratnim le rahlim napredovanjem navzgor, se tega vse bolj zavedam. Še kako sem si na jasnem, da trenutna slabost, izpuljen oprimek in izguba ravnotežja, že najmanjši zdrs, pomenijo za mene siguren padec v navpično globino pod seboj.
Pomikati se pričnem rahlo v desno.
Oko mi išče prehode, poizkušam najti čim lažje variante. Ozrem se navzdol, v globino pod seboj. Jezero postaja vse manjše in manjše. Kot biserna školjka se leskeče na soncu.
Napredoval sem že za slabo polovico. Okrog 200 m globine je pod menoj. Moja prva izkušnja takšne vrste in vprašanje je, če jo bom sploh še kdaj ponovil. Imam občutek, da je vse skupaj preveliko izzivanje usode.
Pogled navzdol bi me moral navdajati z grozo, ko pomislim kaj bi bilo, če padem.


Originalna fotografija iz stene, slikana s starim Zenithom


Nič tako dramatičnega se mi ne primeri; le vsake toliko se prihuljeno priplazi nekoliko strahu v moje telo in mi da nekaj snovi za resno razmišljanje.
Vrvi nimam s seboj in nič bi ne zadržalo mojega padca. Strah se mi vedno bolj plazi po vsem telesu. Zavedati se pričenjam nekakšne nove, do sedaj neznane dimenzije, s katero se še nikdar prej nisem srečal. Takrat se mi je to dogajalo prvič. Kdo bi rekel, da mi bo že v naslednjih mesecih postal ta občutek, to »blaženo stanje«, način; nepogrešljivi sopotnik na poti, ki ji pravimo življenje.
Čudno. Lepo je.
Bolj, ko me je strah, lepši so občutki. Težje ko je, bolj me je strah. Zavedam se, da mi stvar lahko uide iz vajeti; da lahko pričnem izgubljati kontrolo. Zato se z glasnim prigovarjanjem samemu sebi k skrajni previdnosti, poizkušam kontrolirati.
Vsak gib, vsak dvig; pa naj je še tako malenkosten, mi nudi nepopisne užitke in narekuje maksimalno previdnost.

Zaustavim se.
Skrbno si poiščem prostor, koder bom lahko odložil nahrbtnik iz katerega potegnem fotoaparat.
Posnetek.
Pa spet.


Še en original iz stene


In spet.
Kmalu spet nadaljujem. S pogledom tipam navzgor. Pogledu se pridružijo še prsti in noge. Zopet sem »v elementu«.
Napor je vse večji, saj je telo vedno bolj utrujeno. Za prvič, sem že kar dobro pretiraval, vendar poti nazaj ni. Navzdol gre vedno težje, kakor gor in že pogled dol zbuja grozo, če predolgo buljim v majcene pike na svetlem traku, ki naj bi bila potka, pike pa ljudje.
Sedaj se mi trese telo od prestanega napora in ne več od strahu.
Strah sem že vzel za svojega običajnega sopotnika in se sprijaznil s tem, da brez njega ne bo šlo. Nikjer in nikoli.
Strah je tako in tako večni spremljevalec alpinistov. V več oblikah.
Koliko časa, vztrajnosti in potrpljenja, veselja in ljubezni; včasih tudi poguma in strahu zahtevajo alpinistični vzponi.
Od vseh teh občutij, je prav strah tisti, katerega v gorah lahko najbolje spoznavam, ko ga doživljam; skozenj pa samega sebe in ves tisti napor, ki ga vložim za premagovanje preprek.
To spoznanje se mi je potrdilo kasneje, ko sem se začel malo resneje ukvarjati s plezanjem.
Dogajajo se mi prav zanimive stvari.
Kadar sem na primer na meji še možnega za svoje trenutne sposobnosti, kadar čutim, da stvar postaja preveč tvegana in se lahko znajdem v veliki nevarnosti...  Stvari vidim in jih dojemam čisto drugače, kot sicer.
Skozi strah, postajam previdnejši; skozenj največkrat doživljam vse tiste užitke v steni, vsa nova odkrivanja in spoznanja, vse nevarnosti in lepote; da, skozenj celo uživam! Le ogromno previdnosti in samoobvladovanja je potrebno, da človeka ne zanese predaleč in da ve, kod so meje.
Potem ti to preide v kri; človek se navadi na to, da mu je previdnost prva; da se stalno boji in je stalno pripravljen na vsakršna presenečenja.
Saj drugače se potem več ne da: ali se navadiš in živiš s tem, da se znaš tudi bati ali pa imaš vse možnosti, če si preveč pogumen, da vseh teh stvari ne boš nikdar več počel.
Prava norost je, izigravati junaka in biti pogumen ter strah potlačiti v ozadje; še kako hitro in drastično, se stvari lahko obrnejo proti tebi. Že nepreviden korak ali prijem, napačno reagiranje, trenutna slabost ali oklevanje so lahko pogubni.
Samo norci ne poznajo strahu. In kdor se boji in se zna bati, je lahko kvečjemu bogatejši in dovzetnejši za vse tisto, kar doživlja.
Do celotnega tega spoznanja, sem prišel mnogo kasneje, že takrat pa so se mi porajali prvi zametki, ki so me vodili na pravo pot.

Napor….
Znojne kaplje mi polze iz vseh por, se zbirajo v podivjale potočke in se mi z obraza curkoma razlivajo naokrog po skalah.
Obraz se mi koplje v znoju.
Peče….
Usta imam osušena, da mi že dihanje predstavlja velik napor.
Kako prija spoznanje, da sem še v senci, saj sem krenil dovolj zgodaj, da sem imel vseskozi do sedaj sonce na drugi strani hriba.
Moje veselje pa je kratkotrajno. Sonce je že prišlo v takšen položaj in jaz sem že tako visoko, da so njegovi zlato rumeni žarki že pričeli tipati po steni. Ne mine veliko časa in kar naenkrat tudi mene oblije zaslepljujoča svetloba.
Oko se kar samo zapre. Objame me tema.
Nato spet previdno počasi odprem oči. Pogled mi spet tiplje v brezno pod menoj.
Nato se zazrem navzgor in ocenim trenuten položaj. Več kot polovica je že za menoj.

Odmor…
Počitek…
Pijača…
Spet naredim nekaj posnetkov. Navzgor in navzdol, da se bom lahko pohvalil doma in pred prijatelji, kaj sem počel in kod sem lezel. Saj mi sicer  ne bi verjeli. Zato sem še svoj nahrbtnik postavil tako, da bo na sliki. (tudi to fotografijo bi moral še nekje imeti, jo dodam kasneje, ko jo najdem)
Svet se je tam čudežno za nekaj metrov precej »položil« in sem si lahko privoščil razkošen počitek.
Sonce vse bolj žge.
Nadaljevati bo treba, sicer bo še bolj vroče.
Umaknem se z roba poličke in se še enkrat zagledam v vrtoglavo globino pod seboj. Misli bliskovito sledijo pogledu.
"Če padem..."
Streha koče na Prehodavcih se leskeče na soncu in priteguje na sebe poglede daleč naokrog. Še s Triglava. Tudi od tam sem jo že opazoval.
Kako neznaten je videti ponosni Vršac, ki je od koče videti tako mogočen in ponosen.


Vršac skrajno levo od spodaj

In Vršac (desno od jezera) sicer ne iz stene ampak z grebena na poti Kanjavec - Poprovec 

In Ledvička nekako postaja vse večja, vse bolj vidna.
Odpira se mi prečudovit pogled na dolino Sedmerih jezer.
Kakšno doživetje, kakšen razgled!!!

Pogled s Poprovca proti Ledvički

Pa še ena fotka z obširnejšim pogledom. Tudi z vrha poprovca. Zadaj Ledvička, spredaj desno Zeleno jezero. Levo jezerce ni stalno. V daljavi značilni zob Krna (najvišja točka). Levo obrobljata Dolino Sedmerih jezer obe značilni podobi Zelnaric (nekako nad Ledvičko), ki se nadaljujeta v nekaj vrhov do Tičarice. Desno, pogorje Lepega Špičja.


Kakšen užitek, kako sem vzhičen, ponosen sam na sebe!
Nekje sredi stene sem, lahko da za malenkost višje; ampak res le za malenkost in spodnjega dela stene, ki je že za menoj, sploh ne vidim. Izgubil se je pod robom - v prepadu. Tu se stena prične spet bolj strmo vzpenjati.
Šele sedaj se popolnoma zavem situacije v kateri sem se znašel.
»Kaj počneš? Si znorel? Kaj, če se zaplezam in ne bom mogel naprej? Povratka nazaj ni, to dobro veš!« mi je vrtalo po glavi.
Za trenutek me je prevzela nora panika, ki sem se jo k sreči še pravočasno zavedel in jo zavestno potlačil.
Plezanje nazaj je res veliko težje; brez varovanja praktično nemogoče in brezglavo početje, ki bi ga pa moral uporabiti, če bi sicer bila situacija zares brezizhodna.
Potem nahrbtnik spet roma na hrbet. Spet sem miren; kot nekakšen stari gorski maček, se zdim samemu sebi. To mi dvigne moralo.
»Bom zmogel!
Zmorem!
Naprej!!!«
Kot bi me kdo izstrelil, nadaljujem.
Močna volja in ljubezen do neusmiljene skale me ženeta dalje.
S pogledom trmasto tipam navzgor. Prsti grabijo za oprimke, kot kovaške klešče za razbeljeno železo.
Že rahlo utrujen, predvsem pa močno pregret in potreben pijače, se zlagoma vse bolj previdno a vztrajno vlečem navzgor.
Ko zopet iztegnem roko, primem za nekaj vlažnega:
»Mokre skale!
Pazi!
Previdno!
Nisi frajer!
Ne prenagli se!
Počasi!
Ne izgubljaj glave!« se mi kot blisk vrste misli druga za drugo. Zavedam se, da moram biti skrajno previden. Prav zares se močno zavedam situacije: »Kot kakšen star profi sem!« si dajem poguma.
Noge in roke iščejo trde, nekrušljive opore; pogled mi tipa naprej.

       »Kako je življenje lahko čudovito. Vsaj za trenutek!«
Besede iz vpisne knjige na Prehodavcih mi odmevajo v mislih. Prebral sem jih nekega zimskega dne, ko sem tam prespala v bivaku.
Čudovita misel se mi je zdela takrat, zapisana v knjigo od nekega planinca iz sosednje Hrvaške. Misel, ki si jo velja zapomniti:
»Dovoljno je samo gledati, slušati vjetar in pustiti dušu, da poleti kao ptica. Ništa više. Kako život ponekad može biti ljep. Bar na trenutak.«

»Vsaj za trenutek! Vsaj za trenutek!« mi odmeva v mislih.
Sem v navpičnem delu skal, v ogromni gmoti, ki ji ne spodaj, ne zgoraj ni videti konca.
Roka tipa, prsti stiskajo. Čelo je potno, telo preznojeno.
Globina...
»Vsaj za trenutek!«
Prilepljen sem za skale.
Ves čas se držim pravila iz knjige o plezanju, ki se imenuje pravilo treh opornih točk in pravi, da moraš imeti pri plezanju vedno tri oporne točke naenkrat: dve roki in noga ali dve nogi in roka, medtem, ko četrta, prosta, išče novo oporo.
Nadaljujem.
Kot avtomat. Kar preenostavno je že vse skupaj.
Poiščem oprimek, telo je iztegnjeno, ko se potegnem in odrinem z nogami.
Pa spet nogo na oporo in spet roko višje.
Avtomat, avtomat....
Levica zagrabi velik oprimek nekoliko nad menoj.
Telo omahne. Gora se premakne…
Trenutek groze…
Tišina…
Smrtna tišina…
....
Dogodki se zvrste eden za drugim kot utrinek bliska, kot neskončni drobec neskončne večnosti:
Visim na desni roki, oprt sem na obe nogi.

»Pridi!« me vabi sladki, mili glas.

Stena…
Globina....
»Vsaj za trenutek!«…

»Pridi! Pojdiva raje drugam. Tam bo lažje, kot tu. Tam ni tako nevarno!«

Levica še vedno drži za velik kos kamna, ki pa ni več v steni.
Začuden strmim nekam nad desnico, od koder sem slišal glas.
Tam vidim le steno in nič drugega.
»Krušljiva stena!!!« me kot blisk spreleti spoznanje.
Alarm se mi oglaša v notranjosti, spremenim se v podivjan stroj, katerega varnostne lučke bodo pregorele od divjega utripanja.
Desnica obupano grabi, prsti stiskajo do bolečine.

Kot v meglicah, se kar na lepem prične porajati nad mojo desnico močna roka, ki mi ponuja odrešilni prijem.
»Rešen sem!« pomislim.

Telo se prilepi, zlije s steno.
Velik kamen se je izruval iz stene, tega se zdaj že zavedam.
Levica ne zdrži več. Kamen mi zdrsne iz roke.
Udarec po roki.
Kamen pada naprej.
Udarec po nogi.
Telo zaniha, ko mi iz stene izbije še levo nogo.
Leva roka mi krvavi, kot ugotovim pozneje; po njej mi že kljuva bolečina. Smešno; pa šele nekaj hipov je minilo od takrat, ko me je skala zadela.
Obvisim na desni roki in se opiram na desno nogo.

»Primi se! Hitro!«

Globina...
»Vsaj za trenutek!«
»Kako naj podam desnico, če se z njo držim in je to moja še edina vez z življenjem?« me prešine.
Pogled uprem v še vedno iztegnjeno ponujeno roko in s pogledom sledim roki…
Levica obupno išče izhod.
»Nov oprimek! Poišči nov oprimek!!!«

Pogled mi tipa po ponujeni roki navzgor in prebija meglico, ki mi zastira pogled. Zdi se, kot da bi roka postajala na pogled vse slabotnejša.
Zastrmim se v obraz, ki tudi nekam čudno izginja.

Levica mi otipa nov, rešilni oprimek.

Roka, obraz; celo telo se spreminja. Kot v filmih o volkodlakih.
Mar sanjam ali pa sem že tik pred koncem?

Zopet dvignem pogled in se zastrmim v obraz. Kri mi zaledeni v žilah, od groze sem paraliziran; ohromel!!!

Ogromno volje in želje je potrebno, da se oklenem odrešilnega oprimka, ki sem ga malo prej otipal.

Še vedno strmim v obraz; v podobo iz katere najbolj izstopajo močni zobje.
In oči…
Prazne, izgubljene, srepo bolščijo v mene.
»Prišla sem po tebe; greva!« je rekla smrt.

Zdaj mi uspe tudi levo nogo postaviti nazaj na oporo.
Držim se!
Uspel sem!!!

Ponujena roka izgine, nesramnega režanja ni več.
»Kako čudovito je včasih lahko življenje. Vsaj za trenutek!«
Držim se!
Bobnenje…
Grmenje…
Kot bi se komaj sedaj prebudil iz večnega spanja.
Kamen pada z oglušujočim ropotom v brezno pod menoj. Spodaj pri jezeru so ljudje.
Kot majhne pike.
»Bi me sploh kdo videl, če bi padel?« se sprašujem, medtem ko že plezam dalje.
Tu je svet nekoliko položnejši in težave veliko manjše.
Ne za dolgo.
Sem v nekakšni zajedi, pred precej gladkim, dokaj navpičnim delom stene, visokim kakih pet metrov. Če bi ocenil prejšnje največje težave z opisom »še kar težko«, bi rekel za ta del stene »zelo težko«.
Nadaljevati tod, pomeni za čistega začetnika, ki se je odpravil v to steno popolnoma sam, brez opreme, varovanja in vsakršnih, tovrstnih izkušenj toliko, kot čisti samomor.
Pa vendar - kljub temu se odločim, da bom poizkusil najti najlažji prehod, ki ga morda od tu ne vidim.
Trenutek za tem, že lezem dalje. Levica mi še kar krvavi, tudi leva noga je potolčena.
Še sam ne vem kako, a nekako sem čez polovico najtežjega dela. Zadnji del težav je pred menoj.
Vsaj tako si mislim.
Stojim na zelo majhni polički, koder je prostora le za eno nogo.
Z rokama si prizadevam prijeti za oprimek, precej višje nad menoj. Poizkusi končno obrode rezultat.
Toda oprimek je premajhen. Skale so tu gladke, izlizane od voda, ki se tod čez vale v globino.
Vsi poizkusi, da bi se dvignil višje so neuspešni. Nekako se mi posreči obdržati se za nekaj trenutkov na res majhnem oprimku in kot po nekem čudežu, se končno le bolj potegnem, kot dvignem malo višje.
Spet tipam dalje in poizkušam na vse načine.
Sploh ne potrebujem veliko časa, da ugotovim, da za kaj takšnega še nisem zrel.
Enostavno, nastali situaciji nisem več kos, kar si tudi glasno dopovedujem.
Pod menoj je dobrih 350 m brezna nad menoj le še nekaj deset metrov do vrha, do katerega mi ne pusti teh dva, tri metre usrane, gladke, za mene in moje trenutno znanje nepremagljive ovire.
»Treba se bo vrniti za nekaj metrov navzdol in se pomakniti kakih dvajset metrov v desno. Nato se bom po precej lažjem terenu lahko povzpel na vrh.« si dopovedujem.
Že večkrat prej, sem namreč od koče na Prehodavcih opazoval, kam naj bi se pomaknil, če bom kdaj plezal to smer in mi bo postalo »prevroče«.
Če bi ne bil več kos situaciji, poteka le nekaj deset metrov v desno nekakšen greben, ki se vleče prav do vrha Poprovca in je veliko lažji za plezanje. Pravi izhod v sili pač.
Rešitev je bila skoraj na dosegu roke; bolj žalostno pa je bilo spoznanje, ki me je prešinilo v istem trenutku:
»Zaplezal sem se!!!«
Zdaj sem se zavedal, kaj so alpinisti, ki sem jih večkrat imel priložnost poslušati pri pogovorih, mislili s temi besedami povedati.
Spoznanje me je navdalo z grozo, ki se je ne da opisati.
Paniko sem potisnil globoko nazaj, saj ni bil primeren trenutek za njo. Zavedel sem se, da imam samo še eno možnost; žal, res zadnjo: vrniti se teh par metrov, kar se mi je zdelo popolnoma nemogoče.
Gor ne morem, ker situaciji nisem dorasel (in če se na to spomnim sedaj, ko sem mnogo izkušenejši in sem že marsikaj preplezal vem, da če bi nadaljeval še tista 2 metra, bi bil padec neizogiben) in tega se zavedam.
Zato moram dol!
Druge variante ni.
Brez vrvi, bo to noro tveganje, skoraj tako noro, kot če bi nadaljeval. Ali pa morda še bolj.
Že za vzpon do tu, do kamor sem prišel do sedaj, sem uporabil vse svoje znanje in pogum.
In ravno v najtežji smeri, se mi je zgodilo najhujše, če izvzamem padec: zaplezal sem se!
»Kaj sedaj? Kako naj se vrnem?« se sprašujem in nemočno na pol visim, na pol se držim za tisto malenkost oprimka, ki mi je sploh na voljo.
Sem v precej nerodnem položaju, iz katerega moram najti čim prej izhod, sicer se bodo mišice utrudile in ne bom se več mogel držati.
Navijati me je pričenjalo, kot se v alpinističnem žargonu reče temu stanju, ko te roke od držanja tako pečejo, da se ne da več viseti na rokah.
Če pride do te situacije, je le še vprašanje nekaj sekund in držanja ne zmoreš več kontrolirati.
Neizogibno sledi tresenje rok in nog in popuščanje mišic. In do trenutka, ko se enostavno izpustiš, ni več daleč...
Ena, sicer majhna možnost se mi ponuja, ker imam noge sicer na majhni opori, pa vendar premajhni, da bi to stanje lahko trajalo v nedogled.
Na vsak način moram dol. In to TAKOJ!!!
Centimeter za centimetrom, se pomikam nazaj.
S skrajno previdnostjo pa vendar me je strah, da malokdaj tako.
Rjavo jezero spodaj pa me še vedno opazuje; kot veliko kiklopovo oko.
In živa duša ne ve, kje se nahajam v tem trenutku in da bijem boj, ki bi lahko bil zadnji v mojem življenju.
Zberem se, kolikor sem sploh sposoben zbrati se v tem trenutku in nadaljujem s pomikanjem nazaj.
Končno mi uspe navpičen spust in čaka me še nekaj zelo težkih metrov v desno, predeno se konfiguracija terena na hitro iz težkega, spremeni v precej lažjega.
Znoj mi lije, sonce pripeka. Milimeter za milimetrom polzim v desno in rahlo navzdol.
Je to strah?...
.....
.....
Končno sem čez in oddahnem si.
Poiščem najlažje prehode in se umaknem na »lažji svet«.
Vidim, da sem se od daleč precej uštel in da je teren, ki sem ga opazoval s koče hudičevo nevaren. Že res, da je položnejši, zato pa obilno posut z zdrobljenimi kamni in peskom. Prava past za naivne.
Po vseh štirih lezem počasi in skrajno previdno navzgor in se meter za metrom bližam cilju, katerega sem načrtoval osvojiti po skrajni desni najlažji varianti, če bo to potrebno.
Bližam se svojemu cilju, svojemu hrepenenju, izpolnitvi mojih želja in koncu naporov in strahu.


Veter!........................
Divji veter mi suši premočen, izmučen obraz.
Noge se mi tresejo, telo trepeta od prestanih naporov.
Vrh!.........................
Na vrhu sem!
Dobrih 400 m višine sem izpeljal v uri in tričetrt.
In izplačalo se je!
Trpljenje je v hipu pozabljeno, srce mi vriska.
Toliko novih stvari sem se naučil, toliko novega vem.
Bilo je vredno vsega tega strahu, vsega tega trpljenja.
Bila je velika lekcija o tem, kaj lahko in kaj se ne sme početi, kadar si sam.
Neuspeh v tistem zaključnem najtežjem delu, tik pod vrhom, me sploh ni razžalostil.
Obljubil sem si, da se vrnem in ga preplezam, ko bom izkušenejši.
»Vidimo se v naslednji borbi« bi lahko rekel.
Telo se umirja, duša mi poje.
Avantura….. s srečnim koncem.
Moj prvi plezalni podvig; moja prva prvenstvena smer, ki je kot takšne do sedaj še ni preplezal nihče pred menoj.
Oko mi tipa po globini: Prehodavci! Kot majhen drobec razbitega ogledala se sveti njena streha na soncu.
Vršac, Špičje, Ledvička...
Ponosno stojim na vrhu.
»Kako je življenje lahko včasih čudovito. Vsaj za trenutek!«

Zmagal sem! Toda hrepenenje, hrepenenje je ostalo!
Naj še tako hodim in plezam, naj se še tako ubijam po tem visokem svetu, naj dosežem še toliko novih spoznanj, obiščem še toliko novih krajev, premagam še toliko vrhov.
Vedno znova se prebudi, kot divja zver v meni, ko preteče določen čas in me požene na pot.
Novim in novim preizkušnjam, novim spoznanjem in novim potem naproti.
Izpolnjevat in iskat nova hrepenenja!