ponedeljek, 24. marec 2014

Savica - Komarča - Koča pri Sedmerih jezerih

Malo bolj izurjeni planinci se poslužujejo drugega dostopa do Doline Sedmerih jezer z Bohinjskega konca. Najpogosteje se sicer ljudje proti Koči pri Sedmerih jezerih odpravijo s Planine Blato.
Ko sem se prvič odpravljal čez Komarčo, sem bil popolnoma neuk in nepripravljen. Mislim, da je bilo to, ko sem bil star nekje 35 let. Nekaj mesecev pred tem, sem bil samo še na Triglavu. Prvič v življenju sem se takrat odpravil v gore in kar v prvem dnevu mi je uspelo priti na naš najvišji vrh. Prej mi za gore ni bilo mar. Ko sem se odpravljal na ta moj "podvig", mi je nekdo rekel, da se bo zgodila ena od naslednjih stvari: ali bom rekel, ko se vrnem v dolino:"Nikoli več!" (v gore) ali pa se mi bo odtrgalo. In se mi je. Dobesedno noro sem vzljubil gore in od takrat je minilo že veliko let in moja ljubezen do gora je samo še rasla.
A kot sem napisal, moj drugi pristop do gora čez Komarčo, je bil precej nepremišljena zadeva. Lahko bi me celo glave stala. Od tedaj nikoli ne zanemarjam zelo važnega pravila, brez baterijske svetilke nikoli v gore. Nazaj grede me je namreč ujela noč sredi Komarče. Terena nisem poznal in samo sreči se imam zahvaliti, da sem živ prišel v dolino.
Previdno torej čez Komarčo. Ni tako zelo nedolžna, kakor je slišati od nekaterih. Že res, da sem samo malo kasneje, po tistem, ko sem bil 2 sezoni oskrbnik na koči na Prehodavcih, Komarčo pretekel. Navzdol. V dežju. Kar nikomur ne priporočam. Samomorilsko dejanje je lahko to, kdor res ni 100%-no prepričan v sebe. Jaz sem bil takrat. In nabit z energijo in močjo. Saj ti 3 mesečno življenje nad 2000 metri pusti ogromni moči. In sem jo dejansko imel.

Komarča je strma, skoraj navpična skalna stopnja, ki se dviguje nad slapom Savica, čez katero se od koče pri Savici (653 m), do Črnega jezera (1294 m), ki je le slabih 10 minut naprej, ko smo premagali Komarčo, dvignemo za 641 metrov. Kakšni slabi dve uri potrebujemo za to.

Fotografije, ki sem jih naredil pri vzponu čez Komarčo, so spet mešane in so narejene tudi z enim precej slabim aparatom. Pokažejo pa vseeno, kako Komarča izgleda.

Tale je sicer novejša. Takole zgleda Komarča od spodaj. Tja na vrh bo treba, dobrih 600 metrov višje...


Tule je bil še skoraj mrak. Sem pa v skoraj čisto spodnjem delu, koder je še pot videti kot nekakšna "cesta".





Pa spet novejša... tule je v steni slap, kadar je veliko dežja in zgodaj spomladi.

Takole izgleda. Tole je ena stara, skenirana fotka, narejena še s klasičnim aparatom.


Višje je pot ozka in vijugoma vodi čez zelo strmo skalno stopnjo. Pod nami je gozd a je strmina "morilska" in kdor pade s poti, mu ni rešitve.

Na fotografiji strmina seveda nikakor ni videti, kot kakšna hudo nevarna strmina. Pri hoji je potrebno biti zelo previden, ker je na poti veliko listja, tudi mokro je velikokrat spodaj in kdaj tudi na kakšni gladki skali. Kakšen nepreviden, površen korak nas lahko hitro odpelje v pogubo...




Aparat sem postavil na skalo, vklopil samosprožilec, tekel nazaj.... pa so nastale, nekatere takšne fotografije.




Tule sem prišel do vode, ki je zadaj za skalo. Par korakov je tu potrebno narediti po klinih. Jeklenica nam pa služi za dober oprijem.

 Takole sem fotografiral te kline čez katere je treba, z drugega zornega kota.

Potem se kmalu pot spet strmo vzpne.

Tule je zelo strmo in zelo nevarno, saj je takoj na levi globok prepad.


Tole je pa fotografija že z nekega drugega potepanja leta 2007, ko sem na Sedmera peljal neko prijateljico. Viden je košček Bohinjskega jezera. Kakšno olajšanje. Na vrhu Komarče sva.





Od vrha Komarče je še slabih 10 minut hoje skozi gozd, skoraj po ravnem.

In že sva pri Črnem jezeru.

Čas za relaksacijo....

Z druge strani (pot pelje naprej po desni strani jezera) je pogled nazaj na jezero takšen.

In še malo naprej...

Desno nad nami in jezerom, se dvigajo strme, prepadne stene Stadorja (1688 m).

Pot gre potem stalno po precej ozki dolini, skozi gozd.

 V bližini Bele skale (1500 m) nam nad glavo temačno visijo takšne prepadne stene. Če smo startali na Planini Blato in se odpravili proti Sedmerim po spodnji poti Rušnate glave in ne čez Štapce, smo hodili na vrhu teh sten.


Le malo naprej je Bela skala. Pred njo zavijemo desno in se dvignemo na njeno višino.

Takole izgleda Bela skala s strani, ko se po potki dvigujemo navzgor.

Nato smo v slabe pol ure tule, od koder zagledamo kočo pri Sedmerih jezerih. Vmes s mo se srečali s potjo, ki je od Planine Ovčarije po spodnji poti (in torej ne čez Štapce), pripeljala do sem.
Pokrajina je tu kot v pravljici....







Potka proti koči vodi po desni strani jezera.





Za pot čez Komarčo pa do semle, smo porabili nekako 4 ure. Vsekakor se izplača.