Grebenska pot Lepega Špičja - Sanjska pot in razgledi za bogove

Lepo Špičje.....le kdo od planincev ni slišal zanj? In ne poznam nikogar, ki vsaj želje nima, enkrat ga prehoditi. Cel njegov greben od Velikega Špičja (2398 m) pa po vmesnih prepadnih grebenih do Malega Špičja (2312 m) in Zadnje Lope (2115 m), od koder se potem spustimo do Zasavske koče na Prehodavcih (2071 m). Užitkarska pot je to, z noro lepimi razgledi prav na vse strani, saj hodimo tudi do 35 metrov višje, kot je visok najvišji vrh v nasproti ležečem grebenu, Velika Zelnarica. Praktično skoraj vse naše gore v okolici, imamo kot na dlani. Pot globoko priporočam vsem, ki ste vajeni zelo zahtevnih poti v naših gorah.
Pot od Planine Blato pa do Koče pri Sedmerih jezerih sem že opisal.  Vsaj tisti njen del, do Planine Ovčarija. Od tam naprej sem izbral potem spodnjo pot, po kateri se da ponoči malo hitreje stopiti. Vedel sem namreč, da me tistega dne čaka še zelo dolga pot.
Bilo je torej leta 2009. Konec avgusta.
Zelo zgoden sem bil torej. S Planine Blato sem krenil že ob 3:40 zjutraj.Tule, pri temle umetnem jezeru (Močivec), sem bil ob prvi, komaj zaznavni jutranji svetlobi. K sreči sem imel s seboj stojalo za fotoaparat in tako sem lahko naredil tole fotografijo. Celih 50 sekund osvetljevanja je bilo treba, saj sicer svetlobe ni bilo dovolj. Ura je bila namreč komaj 5:50 K koči sem se vrnil okrog 15 ure. In če računam potem še nekako 3 ure hoje do Planine Blato, sem bil ta dan res dolgo na nogah. Celih 14 ur približno. Seveda s počitki in slikanjem vred. In glede na to, da sem hodil s popolnoma novimi čevlji (prvič na nogah) in da so me že pred kočo na Sedmerih pošteno ožulili, sem lahko srečen, da sem sploh prišel tistega dne nazaj :)

Zdelo se mi je, da bo zdaj časa dovolj, zato sem precej umiril tempo in od koče naprej ubral res zelooo počasen tempo.
Tule sem spet postavil stojalo in zopet je bil potreben dolg osvetlitveni čas, da sem lahko naredil tole fotko. V mraku, sem naredil dokaj svetlo fotko.

Nekako na sredini poti med kočo in Ledvičko, se na levo odcepi pot proti Lepemu Špičju. Tule se lepo vidi greben, ki se vleče v desno, proti koči na Prehodavcih. Tam zgoraj bom danes hodil.

Malo višje je lepo viden greben od nekako Kopice dalje pa proti Tičaricam in naprej, vse do Rušnate glave. Vsaj še toliko, kolikor je tule vidnega do konca grebena, bom moral, ko bom hodil nazaj po dolini, od tod nazaj še prehoditi, da pridem do avta.

Pot na Veliko Špičje se od koče do vrha dvigne za celih 713 metrov. Ni malo. In pot ni lahka. Mestoma je precej zahtevna. Da ne rečem zelo nevarna, če človek ni na vsakem koraku dovolj previden. Ampak, tudi cvetja je veliko na poti. Jaz sem vedno najbolj vesel, kadar lahko na svoji poti vidim Črno murko. Ampak tudi tele planike so lepe.

Seveda so na nekaterih mestih v pomoč jeklenice.

Krasni prizori

Skoraj na robu prepada....

Grebenom po katerih bom še moral hoditi, kar nekako ni videti konca.

Desno zadaj Triglav

Razor (2601 m, naš deveti najvišji vrh), Kriški Podi, Škrlatica (2740 m, naš drugi najvišji vrh), Pihavec (2419 m), spodaj desno Luknja in skrajno desno Triglav. Razgledi s t e grebenske poti so izredni. Rekel bi, da najlepši v Julijskih Alpah. Kot so v Julijcih na Prehodavcih najlepši razgledi od koč.

Pogled malo bolj v levo pokaže še Prisank (2547 m), spodaj slutimo Vršič, nato pa se gore spet dvignejo v greben Mojstrovk (2372 m). Zadaj za njimi slutimo Sleme s Slemenovo Špico in spodaj Tamar.
Prijazni debelušček v ospredju pa je Zadnjiški Ozebnik. Po levi strani njegovega vznožja gledano s Špičja (v globoki senci levo spodaj), pelje pot iz Trente, čez Trebiški Dol na Prehodavce.

Pogled bolj na levo, prek Čistega vrha (1875 m). ki se nadaljuje v V Tičarico (1891 m) in M. Tičarico (1797 m) (to nista tisti Tičarici, ki se dvigujeta nad 7j ampak Tičarici nad dolino Zadnje Trente). Prek Čistega vrha vidimo na Jalovec (2645 m), naš šssti najvišji vrh in naše skrajno zahodne Julijce.

Na Malem Špičju (2312 m) sem namreč. Stojalo je dobro opravilo svojo nalogo. Čeprav, priznam, vlačiti dodatnih skoraj 5 kg s seboj na takšno pot, je kar veliko breme.

Pogled na drugo stran, nazaj v Dolino 7j mi še vedno dovoljuje, da vidim v daljavi Dvojno jezero pri koči.

In pogled v Trento.

Potem pa naprej po grebenih.

Takole sem približal Ledvičko.

V daljavi se mi nakazuje še en, neimenovan vrh, pred zadnjim, Zadnjo Lopo, od katere se potem strmo spustimo proti Prehodavcem.

Spet pogled v Trento. Spredaj Ušje (1821 m) in Plešivec (2008 m), zadaj zopet Jalovec.

In pogled na drugo stran

Pa grem spet naprej. Triglav mi je vedno bližji.

Ledvička je že zadaj in tudi Dvojno jezero je še vedno vidno.

Pogled proti Zadnji Lopi. Od leve proti desni: Razor, Škrlatica, Pihavec z Bovškim Gamsovcem za njim (2392 m), ki "pada" v Luknjo, katere stene se čez Plemenice dvignejo v Triglavske pode in nato Triglav. Potem desno in bolj spredaj Kanjavec (2569 m), 14-ti najvišji vrh pri nas, ki se nato potegne v greben proti Poprovcu skrajno desno.

Spet lepo približana Ledvička

Preko teh, precej strmo nagnjenih "plošč", je speljana potka.

Tu je res potrebna precejšnja previdnost in ravnotežje. Padca si ne moremo privoščiti.

Zdaj je Trebiški dol lepo viden. Zadaj Trenta.

Pogled nazaj po Trentarski strani

Spet pogled nazaj

Pogled nazaj. Nekaj spusta je bilo treba opraviti pa potem zopet semle gor. Na Zadnji Lopi sem.

Pogled je neverjeten. Spodaj se vidi tudi naša koča na Prehodavcih, za njo pa Vršac. Tudi jezero pod Vršacem in Rjavo jezero se vidita.

Razgledi za bogove....

Tule dol sem se odločil da grem in si prišparam nekoliko hoje. Za danes je je bilo več kot dovolj. Sicer je varianta, da se vmes prespi na koči na Prehodavcih. Človek ima potem veliko več od takšnega izleta.
Na sredini slike vidimo Zeleno jezero.
Pa da ne bi kdo mislil, da je tale "rob" med gmoto skalovja levo spodaj (bolj belo) in potem prehod v "zeleno območje" nizek in se ga da preplezati. No ja, kdo že, mogoče. Ampak višina tega robu je več kot 5 metrov, prej 10.

Zeleno črtkano zavije pot proti Doliču, desno pa se usmerimo proti grebenu Zelnaric.

Pot navzdol po takšnem terenu....globoko odsvetujem vsem naslednjim posnemovalcem. Kar po navadni poti raje pojdite, boste hitreje spodaj. Pa bolj spočiti.

Zadnja Lopa skoraj že od spodaj.

Zdaj pa res od spodaj

Pred Ledvičko sem

Tale greben sem prehodil. Lepo je bilo, toplo priporočam še enkrat tistim, ki to zmorete. Zagotovo se sem gor še vrnem. Verjetno letos....

 In zdaj sem že malo naprej od Koče pri Sedmerih jezerih. 15:12 je ura Torej sem danes že 11 ur in pol na poti.
Lepo je bilo. Resnično impresivna je tale grebenska pot. Nima zastonj takšnega imena: LEPO ŠPIČJE

Od novega čevlja