torek, 08. april 2014

Neraziskani del Plitvičkih jezer v toplih jesenskih barvah

Čas, ki je že zelo primeren za obisk Plitvic, se hitro približuje. Sicer so pa obiski Plitvic mogoči skozi vse letne čase. Letos bom praznike okrog 1.5., kot že mnogokrat, spet izkoristil za obisk Plitvic (in morda s tem pisanjem še koga vzpodbudil k obisku). Narava ni nikoli enaka... vode je včasih veliko (še sploh pa spomladi) in je s tem tudi doživetje lepše, poleti pa jo je lahko zelo malo.
Moj zadnji obisk Plitvic je bil nekaj drugačnega. Nekaj, česar doslej še nisem izkusil. Pravzaprav sem iskal razgledišče, s posebnim pogledom na slapove in jezero. Tolikokrat sem že bil na Plitvicah....včasih tudi 3 krat v enem letu (in če bi bil doma bližje priznam, da me ne bi motilo, če bi bil tam vsak teden). Seveda sem to razgledišče našel. In tole fotografijo spodaj tudi naredil.
A svetloba ni bila prava, od tod je treba slikati v času najdaljših dni v letu, da imamo sonce čim bolj na desni, po možnosti celo skoraj za našim hrbtom. Ko sem proučeval položaj sonca takrat, sem prišel do zaključka, da bo kakšen konec junija najprimernejši čas za fotografiranje. Tako imamo pa svetlobo pred nami, namesto za nami in fotografija, kot se vidi spodaj, nikakor ni tisto, kar sem hotel narediti.




Da ne bom odkrival tople vode, bom tekste od tule naprej kar skopiral (in prilagodil po potrebi) z mojega lanskoletnega pisanja v Picassin album, kamor sem lani jeseni fotografije in tekste dodal. Torej barve so bolj jesenske. Za polno doživetje Plitvic kot celote, bom kasneje dodal še album, ki prikazuje znani del prve cone in potem še enega, z mešanimi (mojimi najboljšimi) fotografijami Plitvic:


Rad  imam vodo....pravzaprav, vse njene oblike. Ne....nor sem na vodo, na slapove, reke, morje.... Šumenje vode me pomirja...mi vrača energijo....
Zato  sploh ni čudno, da sem letos že tretjič obiskal Plitvice.
Tudi v preteklih letih sem bil mnogokrat tam. In vem, da jih še mnogokrat obiščem.

Plitvička jezera so za narodni park razglasili leta 1949. V sklop Plitvičkih jezer spada 16 jezer.
Odkar sem obiskoval Plitvice, sem si želel narediti posebno fotografijo, kakršne sem nekajkrat zasledil drugod. A nisem si nikoli vzel časa za pravo raziskovanje in tokrat sem se odločil, da bo danes tisti dan.
Z glavne ceste, ki se spušča proti najnižji točki proti mostu čez Korano, sem 700 metrov pred to najnižjo točko zavil desno - na sliki.




Od križišča sem se peljal 5400 metrov in parkiral malo za temle mostom na sliki. Najprej sem pri hiški na sliki stopil na rob in imel kaj videti (glej fotko 4) Nato sem nadaljeval do lesene table in zavil desno s ceste.

Z druge strani mosta sem naredil sliko, na kateri se bolje vidi tabla in del poti desno. Po tej poti sem se sprehodil in v par minutkah prišel do urejenega razgledišča.

Torej od tega roba se vidi spodaj mesto, koder ljudje sicer pridno fotkajo navzgor, v mojo smer torej. Stal sem namreč na vrhu najvišjega slapu na Plitvicah. Ljudi pa še ni bilo spodaj, ker sem bil kar zgoden. Tale fotografija je namreč nastala ob pol 8 zjutraj. Ja, od doma sem startal okrog 4 zjutraj....


Malo sem pozumiral in naredil še tole fotografijo...

Tole pa je že tista fotografija, kakršne sem si leta in leta tako želel. Žal, čas ni bil najprimernejši za dober posnetek. Sonce namreč ni bilo v pravilnem položaju, imel sem ga skoraj nasproti (ko je kasneje vzšlo). Idealen čas, bi bil po moji presoji v času najdaljšega dneva, ko bi imel sonce za hrbtom in torej idealno svetlobo. Torej bo treba prit na tole mesto, ko bo dan najdaljši, malo pred sončnim zahodom.
Na temle mestu sem se pogovarjal z neko prijazno Angležinjo, ki mi je povedala, da je zelo lepo spodaj, če se, ko pridem s hriba levo (od vhoda v park torej) namesto med obema jezeroma na sliki, takoj odpravim desno po potki, ki je na sliki sicer vidna in me pripelje pod niz slapov na levi strani fotografije. Da je pot sicer poškodovana in rahlo nevarna a da ni hudo. Zanimivo je, da že leta hodim tam mimo pa še nikoli nisem zavil po tej potki navzdol. To pa (verjetno) zato, ker je pot zaprta (lesena vrata čez pot). Pa sem se odločil, da si najprej ogledam tole lepo z vrha in se še bolj približam robu stene pa pogledam, če se morda da še od kod narediti morda še boljši posnetek tele panorame. Potem pa vstopim na mestu, ki ga poznam (pri zadnjem jezeru, koder vozi ladjica) in se vrnem na ta konec.

Razmišljal sem, da če pa pridem spodaj, pod te slapove, imam pa priliko, da raziščem del Plitvic, koder še nisem hodil. Ker zagotovo je nižje dol še kakšen slap in verjetno tudi še kaj lepega za videti.

Res sem se odpravil s prvega razgledišča bolj proti robu stene....tja je vodila zelo malo razločna potka...precej opuščena mi je delovala. A izplačalo se mi je, kakor ponavadi vedno, ko nos rinem kam, kamor ga drugi ponavadi ne.
Zdaj sem postal radoveden....kam neki vodi skrivnostna potka, ki je bila tu in tam celo rahlo preraščena z grmovjem in v precej slabem stanju. Zato sem previdno nadaljeval proti levi (na sliki). Potka se je pričela rahlo spuščati in....

.....prišel sem do starih, ponekod že celo delno porušenih stopnic, ki so vodile.....navzdol. Previdno sem nadaljeval....ta dan nisem bil srečne "noge", saj sem imel za hojo samo "salonarje", pohodne čevlje sem pozabil v vrečki pred vrati....
Na sliki se vidi in lahko povem, da je spust navzdol lahko smrtno nevaren in ga torej moram vsem odsvetovati. Pot je popolnoma zapuščena, nevzdrževana torej a - prehodna. Na levi se ob nas dviga kamnita stena, desno pa gledamo v prepad.... Počasi sem drsal navzdol....

.....in tako pridrsal do dna (desno zgoraj se že vidi delček Korane).

Ko sem prišel dol, sem najprej zavil proti že znanim slapovom, katere sem doslej vedno občudoval samo od zgoraj. In glej čudo....naletel sem na potko čez vodo....ta del je bil še kar stabilen. Desno zgoraj se vidi delček ograje, koder vsi hitimo k velikemu slapu...


Takole, ob robu zadnjega, sem lahko slikal celo "ta velikega"...

In malo višje tale prizor....povsod voda...no, na fotografiji je bolj skrita za zelenjem...

Ko sem se malo povzpel....


Počasi sem napredoval in neizmerno užival v doslej meni še nevidenem....


Potem se je potka počasi poravnala. Vmes je bilo nekaj podrtih stopnic in tam je potrebna previdna hoja. A kakor je rekla Angležinja....res ni bilo hudega. Tule ni tako nevarno, dočim tega ne morem reči za spust oziroma dvig čez steno, koder sem malo preje hodil....

"Ta veliki" iz še enega zanimivega zornega kota....

Potem sem pot nadaljeval najprej do velikega slapa pa nato naprej, vse do jezera, koder vozi ladjica proti drugem delu jezer....
Nato sem se vrnil in naredil še tole fotko. Zdaj je bilo sonce že višje. Odločil sem se namreč, da si vzamem časa...kolikor hočem in grem raziskovat tisti, levi del Plitvic, oziroma, desnega, če se od plačljivega vhoda spustimo dol. Del torej, koder še nikoli nisem hodil.
Zdelo se mi je, da utegne biti lepo in da bom zagotovo videl še kakšen slap. Kako prav sem imel.....
Naj še enkrat povem, da je pot opuščena, leseni mostički so ponekod popolnoma polomljeni, oziroma jih ni....a pot JE prehodna prav lepo, le tu in tam je treba bolj previdno stopiti.
Ni me bilo toliko strah poti same, pač pa dejstva, da so tod doma medvedje in volkovi....prav lahko bi se primerilo, da bi kakšnega srečal, sem razmišljal. Ker če ljudje tu ne hodijo.....
No, kasneje sem srečal nazaj grede štiri ljudi, torej pot le ni popolnoma opuščena. Ampak kar mi je najbolj všeč tule je to, da ima človek v tem delu resničen in globok MIR. In prav zaradi tega, pot priporočam še komu, ki tudi ljubi mir in se hoče izogniti trumam turistov.

Zavil sem torej v neznani del on Korani in....užival....
Neverjetno barvita narava me je spremljala in pa nekakšne prave oaze miru....povsod takšen mirrrrr....nikoder človeka.....

Nekako idilično mi je vse skupaj delovalo....

Mirna, smaragdno zelena voda me je močno spominjala na naše gorske vode....Gozd Martuljek recimo, s svojim Martuljkom....
Tule se je voda pognala čez rob.... ne v enega, temveč dva.....

Najprej sem slikal zanimivo izpeljano pot navzdol....

...in potem oba slapova....Barve pa, da ti dih zastaja....



In malo naprej zopet mirna "laguna", v katero so se izlivali kar trije mini slapiči....



Takole, skoraj lenobno, je Korana tekla dalje....

V daljavi sem že prej, od tistih nenavadnih spiralnih stopnic opazil tole votlino. Prej še nisem vedel, da se bom pravzaprav povzpel tja not....saj je tja speljana potka, ki pa pride v votlino gledano od tole z leve, skozi obok, ki se zdaj ne vidi...



Čez tale mostiček sem še zavil....

...in prišel do močnega šumenja. Zelo sem se moral potruditi, da sem slikal čisto s samega roba....dol se ni dalo priti. Za tem "pomolom" zadaj pa je vode še veliko več. Vidna bo potem, bolj od daleč.

Tole sem slikal potem, ko sem si že ogledal votlino in nadaljeval pot tule navzgor... Desno od slapišča so lepo vidne meglice, katere ustvarja padajoča voda...

No, jaz sem od tistega spapa nadaljeval po "mostičku" in pred menoj, o čudo veliko.....zagledam tale prekrasen naravni obok....

Ki vodi v tisto jamo, katero sem prej gledal od daleč.

In ko sem se v jami po stopničkah dvignil, sem lahko gledal nazaj po poti, od koder sem prišel. Tudi tista dva prva slapova sta vidna...

No, tule je spet potrebna previdnost, na sliki se lepo vidi, da so nekatere stopnice prelomljene.

Jama se tamle zaključi. Na mestu pa, na skrajni desni na fotografiji, koder se tule sicer ne vidi....

....je pa vhod v jamo. Golubnjačo, dolgo 165 metrov. Jama je bila nekoč osvetljena, kar nam priča del elektro instalacije...potrgane...na sliki se sicer ne vidi.....pokukal sem not...in priznam, samo pokukal....medvedje, volkovi....kaj veš, kaj je noter....morda kod kakšna mina še iz časa izpred 20 let.... Vrata so bila odtrgana, kar kaže na nasilen vstop...kdo ve koga,....kar hitro sem se pobral nazaj....


Pot se nato nadaljuje navzgor in pravzaprav, razen tistih slapov, nekaj slik nazaj, ni veliko več videti. Tule se lepo vidi zgornji rob in razgledišče po dolini (ograja, kdor ima ostro oko). Jaz sem vseeno nadaljeval vse do glavne ceste, ki pelje mimo na vhod 1 in 2. Poslikal sem mesto, koder sem prišel iz gozda in tako zdaj poznam tri brezplačne vhode v prvi del jezer :)
Nato sem se vrnil navzdol in po isti poti nazaj. Za info naj povem, da ko nisem nič slikal in počival, sem se od glavne ceste spustil nazaj dol pa čez steno na drugi strani ponovno gor pa do avta, v cca 1 uri. 


 Nisem si mogel kaj, da nisem zdaj ob močnejši svetlobi, še enkrat fotografiral ta prizor...

...in še enkrat od bližje.
Potem sem se vrnil k avtomobilu, se zapeljal nazaj pa od križišča, koder sem zjutraj zavil sem gor cca 7,7 kilometra naprej, do hotela Belluvue, koder sem parkiral in si šel ogledat še drugi del jezer.
Vse preostale fotografije pa sledijo v drugem albumu.