Planina Blato - Sedmera jezera - (čez Štapce) - Ledvička

Eden najbolj množičnih dostopov v Dolino 7j je s Planine Blato. V Stari Fužini pri Bohinjskem jezeru, lahko z avtom, če plačamo "vstopnino", zapeljemo po makadamski cesti do 1147 m visoke Planine Blato. Od tam naprej pešačimo. 
Pot se do slabo uro hoje oddaljene Koče na Planini pri jezeru (1453 m), kar strmo dvigne (dvignemo se za dobrih 300 m.
Tale  slap najdemo tik ob cesti, ki vodi na Planino Blato, v zgornji tretjini poti.

Tule bom kombiniral slike z več različnih tur na Sedmera jezera. Tako je recimo tale fotografija nastala, ko sem s prijatelji šel gor, ko so gnali v višave živino na poletno pašo (bom pa priložil tudi slike z dne, ko smo bili tam, ko so zapirali kočo na 7j). Tule je bila ura še zelo zgodnja, komaj se je odplazil prvi mrak.

Planina pri  jezeru. Zadaj za kočo leži jezerce. Vidi se, da je bila ura res še zgodnja, ko smo prispeli sem gor. Meglice so še vidne. Če ne mislimo it do koče, tule zavijemo po tej vidni poti levo.

In gremo takole, med idiličnimi "hiškami" navzdol.

Tole je pa že jesenska slika.

Če zavijemo torej desno, zagledamo jezero.

Če bi se hoteli povzpeti Pl. Viševnik (1615 m), bi tule pri najbolj levi hiški šli v tisti breg navzgor. Do planine ni daleč, je pa vzpon kar strm. Na Planini Viševnik imamo več možnosti. Kratka je recimo pot do Pršivca (1761 m), s katerega je imeniten pogled na Bohinjsko jezero. Lahko pridemo tudi do Planine Ovčarija, do katere tako pridemo po spodnji poti, ki jo bom še opisal. Lahko pa se spustimo po Dolu pod Stadorjem in pridemo na  sam začetek doline 7j, do sedmega od 7j, Črnega jezera (1294 m).

Tule torej nismo zavili levo (potka se na sliki vidi skrajno levo od leve koče) ampak smo nadaljevali pot...

Po tejle poti torej nadaljujemo (v levi smeri na sliki, sicer pa kar naravnost)...

In pričaka nes nekaj strmih klančkov. Zelo dobre pol ure potrebujemo...

....in pridemo do Dednega polja(1560 m) Tam se da včasih dobiti tudi domače kislo mleko.

Pot od Dednega polja ni več tako naporna. Vzponi seveda še  vedno so a ni hudega. Na Dednem polju se usmerimo proti Planini Ovčarija (1660 m) Junija tod vse cveti....

.....in punce so imele veliko dela....

Spet ena jesenska. Tale izgubljena ovčka je bila še edina živalca tam okrog. Kdo ve, če je našla pot v dolino ali je zmrznila tam gori....

Tale slika pa je slikana z istega mesta, le da v juniju. Spodaj malo naprej, nas pričaka križišče poti.

Na Planini Ovčarija smo (1660 m). Tale pot vodi na desno, pravzaprav bolj naravnost in nas popelje proti prelazu Štapce.  Če se odpravimo po tej poti, obkrožimo Rušnato glavo (1899 m) po njeni desni strani in smo torej izbrali lepšo a nekoliko zahtevnejšo varianto poti proti Koči pri 7j. S prelaza Štapce imamo namreč zelo lep razgled z vrha na kočo in obe jezeri ob koči.
Če pa pri tej tabli zavijemo....

.... po bolj levi potki, smo se odločili za lažjo varianto poti proti koči a tudi bolj dolgočasno. Po tej poti Rušnato glavo obkrožimo po njeni levi strani in se najprej spuščamo, potem se pa proti koči zopet nekoliko dvigujemo.

Tale pot torej vodi proti Štapcam.

Pribljižujemo se že prelazu Štapce (1851 m)

Štapce so tik pred nami. Desno sta vidni obe Tičarici. Mala (2071 m) in Velika (2091 m)

Tu smo. Štapce. Na tem mestu je potrebna precejšnja previdnost pri spustu, ki je tod zelo strm a zavarovan s klini in jeklenicami. Če se povzpnemo po tejle levi potki par metrov navzgor....

..... vidimo obe jezeri in kočo takole.

Lahko pa ste tudi malo adrenalinski in poplezate (na lastno odgovornost) na sicer precej krušljivo desno stran prehoda.

Takole izgleda prehod z druge strani

In ko pogledamo navzdol....zagledamo Dvojno jezero in Kočo pri Sedmerih jezerih (1685 m)

Potem spust ni več tako zelo strm.

V pravem letnem času je pobočje posuto z raznim cvetjem...

Kmalu smo pri zelenju spodaj in pogled na Tičarico je zelo lep...

In še jesenski...

In med zelenjem se takole ponosno razkazuje koča...

Zdaj smo že na spodnji potki (po kateri bi prišli, če bi na Planini Ovčarija izbrali spodnjo pot pod Rušnato glavo in se s tem izognili Štapcam.

Malo poziranja pri jezeru...

Potem gremo do koče...

Od koče se odpravimo naprej, proti Velikemu jezeru ali tako imenovani Ledvički, največjemu od Sedmerih jezer in četrtem Sedmerem jezeru po vrsti.

Tole jezero za kočo je tretje ob koči a je umetno narejeno, za potrebe koče. Imenuje se Močivec. Pravzaprav se tako imenuje izvir.

Tole je umetna pregrada, s katero so zajezili vodo in nastalo je...

...... takšno jezero. Tu je voda pitna in veliko bolj čista, kot v ostalih dveh jezerih pred kočo.

Takole se potem sprehodimo po Dolini 7j stalno rahlo navzgor... 

Dolina je zelo lepa, sploh v začetku sezone, ko je vse zelo zeleno in....

..... razcveteno

V nekaterih bolj senčnih predelih pa še leži sneg.

 Še zadnja vzpetina....tule sem nekoč srečal gada. Torej previdno, tudi kače so na tej višini.

In končno jo zagledamo....Ledvička. Na višini 1830 m, 300 m dolgi in 120 m široko gorsko jezero, globoko cca 15 m. Četrto od 7j. V tem jezeru je tudi precej rastlinstva in tudi nekaj rib. Od tod do Zasavske koče na Prehodavcih, smo daleč še kakšno dobro uro hoje ali 241 višinskih metrov. Do jezera smo od koče pri 7j prehodili več kot polovico poti do Zasavske koče in se dvignili 145 višinskih metrov.

Desno nad jezerom je vidna potka, ki nas popelje naprej proti Prehodavcem ali bolj desno čez Hribarice do Doliča in naprej, čez Triglavske pode na Triglav.