petek, 21. marec 2014

Čez Komar (Dolič - Komar - Zadnjica)

Moral bi pravzaprav začeti s svojim zapisom v spodnjem  koncu Komarja, saj poti ponavadi začnemo od spodaj navzgor. Sploh pa je pot čez Komar precej naporna za hojo navzdol. Tudi povsem brez nevarnosti ni. Pot je namreč zelo zahtevna, večinoma pa poteka po grapi, ki se zajeda v pobočje gorskega sveta. (Našel sem zemljevid terena, z vrisano potjo na netu pa kogar zanima, naj klikne semle pa pogleda. Priporočam, da se klikne na zavihek ortofoto)
Pot čez Komar je leta 1903 zgradilo Slovensko planinsko društvo. Med prvimi sta jo prehodila Kugyeva prijatelja Andrej Komac in Jože Abram. 
Komar in Komarča, imata skupno to, da sta to izredno strmi gorski področji, po katerih se planinci vzpenjajo navzgor. Beseda komarča izhaja iz gorenjskega narečja in pomeni pomeni tanjše deblo drevesa ali njegov vrh, ki se uporablja za sušenje sena, uporabljali pa so potem takšen pripomoček včasih tudi za pomoč pri napredovanju (kot neke vrste lestev) čez tako strma pobočja v gorah. Od tod potem tudi izvor imen za Komar in Komarčo.
Domačini so si torej čez Komar v  tistih letih, okrog leta 1900, na najbolj strmih stopnjah pomagali s pomočjo takšnih "priprav", imenovanih komarče. 
Ker so bila višje gori lepa področja za pašo drobnice, so na takšna področja s pomočjo vrvi dvigovali tudi drobnico in jo potem tam imeli na paši, v času primerne sezone. Kasneje pa so to drobnico potem enako tudi spuščali nazaj.
Ko so Italijani med obema vojnama pod Triglavom zgradili gor tovorno pot, je pot čez Komar počasi tonila v pozabo. Nekaj let nazaj pa so to pot spet obnovili. Napeljali so nove jeklenice in jo opremili z novimi klini. Pot je zgledno obnovljena in pravi užitek se je "sprehoditi" po njej. Kdor je seveda navajen in obvlada hojo po bolj zračnih in strmih poteh. Na tej poti skorajda ne srečamo nikogar in imamo torej mir in ves svet za sebe. Utegnemo srečati le kakšen trop gamsov višje gori.
Pot čez Komar torej začenjam opisovati od zgornjega konca navzdol, koder sem končal z opisom poti po Kanjavčevih poličkah. Od tam sem namreč nadaljeval s spustom v Zadnjico.
Slika prikazuje del strehe na Doliču, vidna je tudi navadna pot, ki pelje v dolino, desno pelje zahtevna pot čez Kanjavčeve poličke na Prehodavce (vse sem lepo narisal v zgoraj omenjenem pisanju o poti čez poličke), tule pa vidimo pobočje, po katerem sem se spuščal v dolino.



Sem že nižje

Smer hoje navzdol. Spodaj pred mano je dolina, kamor moram priti.

Ko se obrnem nazaj in pogledam v desno, vidim smer poti, koder sem pred kratkim hodil po poličkah.

Pogled navzdol. Po desnih pobočjih vodi normalna pot v dolino. Na sredi slike je Pihavec.

Del potke...

Ko se obrnem nazaj....Desno je del tistega zadnjega stebra, koder sem hodil prej po poličkah. Tam nekje zgoraj, koder se steber konča, je tudi eno tistih najnevarnejših točk na poti.

Skrajno levo pot, ki je spet vidna na sredini slike bolj spodaj. Potem se pa kmalu pot prevesi v njen bolj strm del.

Pogled nazaj mi pove, da sem se spustil že kar precej navzdol.

Pogled bolj v desno pa mi spet pokaže, kod sem pred dobro uro prej hodil po poličkah.

In še bolj desno...

Tule se začne že bolj zares, kar pokaže tudi jeklenica in seveda strm pogled navzdol.


Vrh teh stebrov sem hodil kakšni dobri dve uri nazaj. Tam je speljana pot po Kanjavčevih poličkah.

Pot se z leve spusti v srednji del... 

Nazaj gor pa izgleda takole... klini so vidni na desni 

Sledi spet spust v še eno grapo. 

In ko sem se spustil, pogled nazaj... 



Se že vidi v dolino...

Spusti po takšnih grapah si kar sledijo... 

Pihaves se vidi...

Spet en zelo strm del.






Pa pogled nazaj gor...



Tule mimo se gre... 

Malo v levo, če gledamo navzgor, je tale voda...



Pa sem na normalni poti. Tile planinci so prišli z Doliča po njej, Komar je tole na sredini slike, naravnost navzgor...