bojkoker - GORE in FOTOGRAFIJA: Zadnjica - Prehodavci - Kanjavčeve poličke (in čez Komar v Zadnjico)

(Pot čez Komar bom opisal v novem dnevniku, ker je preveč fotografij za v samo en dnevnik, če želim prikazati čim več detajlov z obeh poti)

Če sem še en teden prej, ko sem se skozi Zadnjico odpravil na Poprovec, bil ob takšnem času, kot je nastala tale fotografija že skoraj na Kanjavcu, sem pa tokrat bil zelo pozen. Tole je približno 1000 višinskih metrov nižje, pot vodi iz Zadnjice, čez Zadnjiški dol proti Prehodavcem.

Potka je dokaj udobna, mestoma se je pa treba potrudit po malo strmejših vzponih.

Levo je Lepo Špičje.

S parkirišča v Zadnjici pa do Prehodavcev je cca 4 ure hoda. Tud manj ali več, odvisno od kondicije. Od Prehodavcev pa naprej, do prelaza med Vršacem in Kanjavcem je dobre pol ure, recimo 3/4 ure hoje. Vse do sem je hoja "normalna", torej lahka. Morda je treba pri vzponu od jezera pa do prelaza le bolj previdno stopiti.
A od prelaza naprej se razmere pri hoji drastično spremenijo. Precej bolj zahtevno postane. In pot po poličkah je ponavadi še globoko v sezono prehodna le s pomočjo cepina in celo derez. Priporočam, da si za hojo čez poličke izberete tam nekje, konec julija pa naprej. Najlepše so pa v septembru. Pot je sigurno kopna in vročine, ki nas izmozgava, ni več.
Od prelaza pa do izstopa poti in njene priključitve na normalno pot, ki iz doline vodi proti Doliču, je čez poličke cca 2, 5 ure hoje. Če veliko fotografirate in se razgledujete pa zelo previdno hodite, tudi do 4 ure. Prehodil sem jo že tudi v manj kot uri in pol. Časi so torej različni.
Potem se je pa treba še v dolino spustiti. V tej varianti sem šel v dolino po poti čez Komar. Pot je tudi izredno zahtevna, sploh pa zelo naporna pri hoji navzdol. Torej obratna varianta hoje je za to pot veliko bolj priporočljiva.
Hoje čez Komar je približno toliko, kot če bi šli po normalni poti iz Zadnjice proti Luknji pa potem na Dolič na odcepu. Seveda je pot čez Komar krajša, praktično brez ovinkov, naravnost navzgor. A zato bolj naporna pa se gibljemo počasneje. Dobro izurjen planinec, navajen zahtevne hoje pa bi moral priti čez Komar vsaj dobre pol ure prej.
Skupen čas hoje, ki ga potrebuje povprečen planinec ( s slikanjem vred) za celo pot Zadnjica, Prehodavci, Kanjavčeve poličke, Komar, Zadnjica bi ocenil na cca 10 do 12 ur hoje. Kar zajeten zalogaj za marsikoga.

Kot sem rekel, potka je pogosto zelo udobna.
Od leve proti desni Zadnjiški Ozebnik, Razor in desno Pihavec.

Vršac se vse bolj veča.

Pihavec, spodaj desno Luknja.

Razor, desno spodaj Kriški podi.

1 Prisank 2547m
2 Razor 2601m
3 Pogačnikov dom na Kriških podih 2050m
4 Križ 2410m
5 Stenar 2501m
6 Pihavec 2419m
7 Zadnjiški Ozebnik 2084m

Zadnjiški Ozebnik

Vršac, Triglav, Zasavska koča, Kanjavec

Pa sem pri koči. Moja smer je Kanjavčeve poličke in potem se moram še vrniti do avta. Nameravani spust je čez Komar.
Priporočam sicer drugačno, ravno obratno smer hoje. Ker je spust čez Komar izredno zahteven in prepaden pa se je lažje dvigovat po takšnem terenu. Tudi hoja po Kanjavčevih poličkah je prijaznejša iz smeri Dolič - Prehodavci. Sem si pač zadal takšen cilj in prehodil sem načrtovano pot brez težav.
Karavla in bivak na Prehodavcih

Mimo koče nadaljujete do prvega jezera (Jezero pod Vršacem)

Potem se je treba povzpeti na tale preval.

Ko s poti proti prevalu pogledam nazaj, takole vidim kočo in začetek Lepega Špičja.

Preval je že bližje.

Pogled nazaj dol na jezero. Zadaj Zelnarica, desno Lepo Špičje

Mogoče še en pogled na prvo jezero z Vršaca. Drogo (skrajno desno) ni jezero ampak se imenuje Mlaka v Laštah in izgine, ko je bolj sušno obdobje. Tretje je pa Rjavo jezero, drugo od 7j.

Sem že čez preval. Tole je pogled nazaj.

Zdaj se mi odpre čudovit pogled na drugo stran prevala
1 Pihavec
2 Luknja
3 Triglavski podi
4 Triglav - črtkano pa smer vzpona s te strani na Triglav

Rumena črtkana črta je del poti, ki iz Zadnjice vodi na Dolič
Zelena črtkana črta je del poti po Kanjavčevih poličkah

Vidna je pot pod steno

Del poti

Spodaj prvega spusta sem. Tule je potka ozka, lijak navzdol pa vodi v nekaj 100 metrski prepad. Potrebna je maksimalna previdnost na celi poti. Na sliki Pihavec, levo Razor.
In še pogled.....

....nazaj

Nad stebrom, katerega moram še v polkrogu obkrožiti, je viden Triglav. Tule je vse v senci, Triglav pa v močni svetlobi. Zato so takšne fotografije ali v senčnem ali pa v sončnem delu nekoliko slabše. Aparat namreč ni, kakor človeško oko, ki je zmožno kompenzirati in nam prilagajati svetlobe različnih jakosti.

In še potek poti, katero sem vrisal

In še pogled nazaj. Zadaj je Vršac.

Na veliko mestih je takole.... Desno v smeri hoje strma stena, levo od mene prepad. Vmes pa samo nekaj 10 cm potke.

Še en pogled nazaj. Tule je potka izredno ozka.

Ob strani pa spet takoj nekaj sto metrski prepad. Sem že slišal, da so s te poti padali nepazljivi ljudje v globino. Kaj je od njih ostalo, si lahko predstavljate. Zato še enkrat opozarjam: SKRAJNO PREVIDNO HODITE TAM! Kdor se bo seveda odločil za to pot. Pot je izredno zahtevna in ni za tiste, ki imajo kakršne koli težave z vrtoglavico. So pa razgledi božanski. Kdor stvar obvlada, mu ne bo žal enega samega koraka.
Spodaj vidimo potko, po kateri smo prišli od parkirišča sem iz Zadnjice.

Še ena ožina. Tule je ob poti napeta jeklenica. A pozor! Ravno povsod na poti varoval ni!

Takole se potem spet dvignemo....

...in takšen je potem, ko smo že zgoraj, pogled nazaj.

In potem se pot takole nadaljuje....

Še en zelo zgovoren detajl ki prikazuje, kako zelo po robu in nad kakšnimi prepadi se stalno gibljemo. En sam napačen korak pomeni zagotovo pogubo, zato bodite res prav na vsakem koraku maksimalno zbrani.

Spet pogled nazaj na že prehojeno pot. Smo že okoli še enega stebra (skrajno desno)

Potem se pot kar nekoliko spusti. koristimo naravne poličke v steni.

In takole nadaljujemo

Tule se je bilo treba malo spustiti po klinih navzdol

Takole je pa videti, ko pogledaš nazaj

Večinoma stalno po robovih prepadov....

Tudi na tem ovinku gre precej na tesno in pogled navzdol....

..... je precej razgleden. A kdor ljubi takšne vrste razgledov in ga ni strah, ta neznansko uživa.

Na nasprotnem bregu že vidim pot, ki iz Zadnjice pelje proti Doliču.

Tule gre pot spet čisto po robu.

Tole je tisti znameniti zadnji steber, po vrhu katerega se je še treba sprehoditi, ki ga tako izrazito vidimo, ko hodimo po normalni poti na Dolič. Nekaj pred ovinkom je že videti za mene najbolj zahrbten in torej tudi nevaren del poti (črni predel). Tam je pot bolj ko ne vedno vlažna, rahlo "blatna", nad potko pa so nižje od višine človeka napoti skale, ki lahko neprevidnega gornika enostavno "porinejo" v prepad. Če namreč nisi pazljiv na tem mestu, se kaj lahko primeri, da ali z glavo ali nahrbtnikom zapneš v skale nad seboj in nesreča je tu. Zato bodite ekstremno pazljivi na tem mestu.

Tole je ta del še od bližje.

In še izrezani detajl. Ko sem kot oskrbnik tistega leta delal na koči na Prehodavcih, sem tole potko skoraj vso pretekel. To so bila leta izredne kondicije. Razumljivo, tega je že 20 let (1993) In tale napis na sliki (res se ne spomnim več dobro) ali samo obnovil z barvo ali ga celo sam napisal. Se mi je zdelo potrebno, da so ljudje dobro obveščeni.