ponedeljek, 17. marec 2014

Zadnjica - Dolič - Kanjavec - Poprovec - Prehodavci - Zadnjica

Če želimo priti na Kanjavec, si lahko izberemo več poti. Vseh tule ne bom omenjal, saj jih je kar nekaj. Opisal bom tisto, po kateri sem se tokrat povzpel.
Za spremembo sem prespal v koči na Vršiču. Da bi bil čim bolj zgodaj zjutraj na svojem startu, v Zadnjici. Ponavadi, če startam od doma, vstanem sredi noči, ker imam do Zadnjice skoraj 3 ure vožnje in rad začnem s hojo, ko se začne daniti.
Tokrat sem vedel, da me čaka cca 13 do 14 ur hoje (seveda s pavzami za fotografiranje, kakšen kratek filmček in počitke vred) in da bo dan naporen. Zato sem se odločil za spanje na Vršiču, da ne bom preveč neprespan.
Na parkirišču v Zadnjici sem bil zgoden. Kdaj točno sem startal ne vem več, saj je tega že 6 let nazaj. Če zapišem, da sem tole prvo fotografijo posnel malo pred šesto zjutraj in se še vidi, kako temno je še  zunaj, potem je jasno, da sem moral biti kar zgoden.
Spodaj desno je viden del serpentin, ki nas čez strmo pregrado vodijo vse višje. Spodaj je (ni vidna) pot proti Luknji, nasprotni breg, ki je še v mraku pa so strma pobočja Pihavca (2194m) Po teh strminah sem se nekega leta (neuspešno) odpravil iskat povezavo Luknja - Pogačnikov dom. Poti ni, le obupno strmo brezpotje. Na začetku travnata pobočja, ki so bila največkrat tako strma, da sem se držal za šope trave pri napredovanju naprej, da me ni odneslo v prepad pod menoj. Toplo priporočam cepin tudi poleti, če bi se kdo lotil tega norega podviga. Jaz sem po kakšnih dveh urah obupal, ker sem predvideval, da sem zašel. Pri vračanju sem malo pred Luknjo naletel na strupeno kačo, zato pozor. 



Iz Zadnjice (650m) se, mimo zapornice na cesti, od parkirišča odpravimo po makadamski cesti naravnost naprej. Hodimo cca 3/4 ure, nato nas smerokazi usmerijo levo, proti Luknji in Doliču. Naslednji dve fotografiji sta bili sicer posneti, ko sem se s Prehodavcev vračal v dolino a ker lepo prikazujeta dobršen del poti proti Luknji, ju objavljam kar tule.
Rdeče sem označil pot (spodnji del poti ni cel viden), ki pelje proti Luknji. Označil sem  tudi mesto, koder se pot odcepi od poti proti Luknji (modra črta kaže nadaljevanje poti, na koncu katere je Luknja).
Dolič, oziroma koča na Doliču je še kar precej v desno, izven dosega pogleda na sliki.



Še neporisana fotka.



Na tej fotki so serpentine še bolj izrazite.

Sem že tako visoko, da je tudi Pihavec že dobro viden.

Pogled proti Kanjavcu in naprej v desno, v smer, koder so Prehodavci (niso na sliki)

In ko sem se že res visoko dvignil, sem takole občudoval skrajno zahodne Julijce pri nas, s čudovitim Jalovcem na desni. Prava romantika, gledati še s kom takšne prizore....

Malo čez sedem zjutraj... koča na Doliču je že vidna.
Desno spodaj je vidna polička (nad "zelenjem"), po kateri pelje prečna pot od tukaj pa stalno po poličkah, nad vrtoglavimi več sto metrskimi prepadi (link na to pot, ki sem jo prehodil en teden pozneje), proti prehodu med Vršacem in Kanjavcem in naprej, do koče na Prehodavcih.

Stara koča na Doliču (2151m). Kot vedno rad rečem, ZJUTRAJ SE IŠČE DAN. Pred osmo zjutraj sem bil že tukaj. Čakala me je namreč še zelo dolga pot.

Izza koče pot zavije navzgor. Po markacijah bi morali nekako v uri in pol biti na 2569m visokem Kanjavcu.




Koča že globoko spodaj. Levo je viden sel poti, po kateri sem prišel do koče, vidi se pa tudi del poti (tudi na levi), ki se takoj pri koči odcepi in zavije čez vidno "steno" zadaj in nas pripelje na Triglavske pode, preko katerih kmalu pridemo čez obsežno melišče tik pod steno, koder nas zelo zahtevna zavarovana pot, čez Triglavsko Škrbino (2638m), popelje na vrh Triglava.

Bolj ko sem visoko, lepši so razgledi. Pogled na Pihavec, na sredini slike, levo zadaj je Razor ( 2601m)

Triglav

Jeklenica na poti



In pogled navzdol

Levo spet Razor, Pihavec, zadaj, malo od sredine na desno Škrlatica (2740m), Triglavova sestra.



Pa sem na vrhu. Vedno se najde kak planinec pri roki, da te pofotka.

Triglav se odlično vidi. Sicer so pa razgledi s Kanjavca fenomenalni. Če se obračam proti levi in nato v krogu....

....si sledijo razgledi takole.... Škrlatica, Bavčki Grintavec, Pihavec, Razor, Planja...

Pogled proti Z julijcem in Jalovcu (2645m). Zadaj je že Italija (planina Pecol je tam krasno izhodišče za kar nekaj lepih izletov, recimo na Špik Hude police) zadaj bolj desno pa Avstrija.

Pogled po grebenu, proti Poprovcu (2495m) Čisto zadaj je viden Krn (2182m)

Zelnarici, Vršaki...



Krenil sem naprej, proti Poprovcu, mojem "cilju" grebenske poti. Tule se lepo vidi Zadnjiški Ozebnik (2084m), katerega vrh je skoraj do metra enak višini koče na Prehodavcih in leži ravno nasproti njih.

Pogled še malo v levo mi pokaže še Lepo Špičje  (2398m)

Pogled pod rob grebena mi pokaže Rjavo jezero. Desno lužica mlake v Laštah, nad katero je vidna koča na Prehodavcih (2071m)

Pogled še bolj v levo pokaže poleg Lepega Špičja zdaj še greben Zelnaric, ki se vleče proti Kopici (2190m) in Tičaricama (2091m), pod katero je koča pri Sedmerih jezerih.

Vršac (2194m) je desno od vidnega prvega od Sedmerih jezer, jezera pod Vršacem. Vidi se tudi koča na Prehodavcih.

Pogled nazaj na prehojeno pot po grebenu.

In pogled naprej, proti Poprovcu.

Spet pogled nazaj.

In naprej...

In spet nazaj

In spet naprej

Spodaj je spet vidno Rjavo jezero.

Rjavo jezero še enkrat. Desno zgoraj tudi koča na Prehodavcih.



Še malo pa bom na Poprovcu. Hoja po grebenu ni zelo zahtevna, mestoma je malce nerodna a zahteva vso pozornost in zbranost.

Že prehojena pot.

Na Poprovcu sem. Na sredini zadaj je vidno Ledvično jezero, četrto od Sedmerih jezer, 3/4 ure hoda proč od koče pri 7j (Sedmerih jezerih)
Spredaj desno je Zeleno jezero, tretje od Sedmerih jezer.
Levo jezero ni stalno!

Ledvička bolj od blizu.

Približano zeleno jezero

Presenečen sem bil, da je še nekdo obiskal ta greben in me fotografiral.

Če sem hotel priti zdaj do koče na Prehodavcih, bi moral spet prehoditi vso pot po grebenu, do Kanjavca. Kar se mi je zdela predolga varianta, zato sem se po zelo strmem (na slikah seveda ni tako videti) pobočju, spuščal proti poti, ki čez Hribarice vodi proti koči.

Spodaj na poti so vidni ljudje.

En vrh Vršakov (2422m). Spodaj je pot proti koči.

Pogled nazaj gor, po poti spusta.

In še enkrat...

Zelnarici na levi, Lepo Špičje na desni. Sem na poti čez Hribarice. Pot naprej in okrog hriba, vodi na Prehodavce.

Spet se vidi Zeleno jezero.



Desno Zeleno jezero, levo nestalno jezero.

Zeleno jezero

Okrog Poprovca sem, zdaj gledam njegov vrh. Po tej steni sem prvič v življenju sploh kam plezal (kasneje sem se vpisal v alpinistični tečaj in ga tudi uspešno zaključil). Od Rjavega jezera (ki je pod vidnim pragom) pa čez to steno. Brez vrvi, brez znanja o plezanju, brez drugega, kot čutarico vode in fotoaparatom. Dobrih 400 metrov skoraj navpične, zelo krušljive stene. Noro početje, ki ga ne bi ponovil, opis te moje takratne norosti in poguma, sem opisal v svoji zgodbi.

Bivak pri koči in koča.

Iz kotline pri Rjavem jezeru, se Lepo Špičje vidi takole.

In Zelnarica takole.

Vršac (levo zadaj) in jezero pa takole.

In še pogled na kočo od jezera

Jezero je skoraj popolnoma izsušeno. Dobro je videti, do kod sicer sega voda.

Že grem proti koči.

Bivak (leta 2013 so ga podrli in na istem mestu postavili novega) in Zasavska koča na Prehodavcih.

Med bivakom in kočo je še tale karavla, iz časov prve svetovne vojne. Ko sem v koči delal kot oskrbnik (1991 in 1993), smo imeli notri shranjene zaloge. In takrat tudi generator.

Leta 1993 smo postavili tudi na sliki viden WC

Vršac od koče. Desno Kanjavec. med njima Triglav (2864m)

Na sliki sem označil Pogačnikov dom na Kriških podih.


Stari bivak s Poprovcem

Vršac, koča, Triglav, Kanjavec, Poprovec. Tam zgoraj sem hodil. Zdaj se že spuščam v dolino. Ura je okrog treh.

Potka navzdol je lepa. Na prelazu Čez Dol (1632m), se pot razcepi. Ena obrne na levo in nas v Trento popelje po levi strani, čez  Trebiški Dol, na desni videnega Zadnjiškega Ozebnika, druga gre na desno in imenovani hrib obkroži po desni strani in nas popelje čez  Zadnjiški Dol v Zadnjico.









Skoraj na prelazu sem.



Spodaj je vidna pot po kateri bi šel, če bi na prelazu zavil levo. Tudi lovska koča je vidna ob poti v daljavi. Ta pot je sicer za eno uro daljša a prijaznejša planincu, saj je spust manj strm in precejšen del poti vodi skozi gozd.

Jaz sem na prelazu krenil desno. S puščico sem označil z malo pod prelazom vidnega delčka koče in strehe na Prehodavcih.



Vršac od spodaj (levi)



Pogled na Luknjo in del zjutraj prehojene poti.