Manj znani slapovi ( Koški Bajdinški in Kobilji curek )

Ta vikend je bil lep in s prijateljico sva se odločila, da obiščeva nekaj slapov, ki niso ravno tako zelo znani. Internet je ena takšna, čudovita zadeva, saj se tu najde marsikakšen opis kakšnega kraja (pa naj bo to slap ali neznani kraj, pot....), za katerega morda sicer marsikdo ne bi nikdar slišal. 
V želji, da ravno takšne zadeve še bolj približam širši množici ljudi in tako še komu morda omogočim, da si ogleda sicer malo znane zadeve in da torej delim svoje občutke in doživetja z drugimi, nastaja tudi tale in kasneje vsi drugi zapisi.

Le kdo bi verjel, da lahko mah ustvarja slapove? Lahko... s pomočjo vode, bogate s kalcijevim karbonatom, malo parcialnega tlaka pri pršenju kapljic...in mah dobi sedimentni oklep... Skoraj šolski primer je prijetna dolinica s potokom Kosca blizu Višnje Gore. V zatrepu dva kilometra dolge doline, tik pod izvirom potoka se bohotijo lehnjakove kopice, obraščena z mahom preko katerega pahljačasto teče potok in gradi svojevrstno vodno zaveso. Po obilnejšem deževju se slap spremeni v hrupnega divjaka. V sušnih obdobjih voda le polzi preko 20 m visoke lehnjakove stene v nešteto nežnih vodnih kapljicah. Posebnost tega slapa je tudi lehnjakasta votlina, ki postopoma z rastjo slapa postaja vedno večja. (Slovenski slapovi)

KOŠKE slapove torej najdemo v bližini kraja Višnja Gora. Če se pripeljete po AC iz smeri Zagreb - Ljubljana, zavijemo na izvozu Višnja Gora in se usmerimo nazaj proti smeri ZG. Pred cerkvijo zavijemo desno, se po cesti rahlo spustimo in sredi klančka zavijemo na odcepu levo in rahlo v hrib. V temle križišču (za ograjeno zadevo na desni) na sliki (slikano tako, da sem odpeljal še malo naprej v smeri ZG in nato fotkal nazaj, proti Višnji Gori), torej če gledamo iz strani, s katere sem slikal, zavijemo desno, sicer pa, če gledamo s strani smeri iz katere smo se pripeljali pa levo in imamo na svoji desni tudi odcep, po katerem bi pa prišli, če bi se po AC pripeljali iz smeri LJ.

Peljete se par 100 m naprej in nekje najdete prostor za parkiranje. Ni ga ravno veliko.. Če gledamo v smeri vožnje (ali hoje), potem zavijemo v levo v temle "križišču". Se razume, da tu moramo naprej že peš.

Potem hodimo kar nekaj časa po gozdni cesti naprej in sledimo oznakam, kolikor jih je najti. Tu in tam prečkamo potok.

Po cca dobrih 40 minutah hoje skozi gozd, ob sprva bolj rahlem vzpenjanju (tik ob potoku v srednjem delu hoje, kasneje pa se pot od potoka nekoliko odcepi v desno proč od potoka), kasneje pa rahlo bolj strmem vzponu, pridemo do prvega slapa. S poti je pogled nanj precej zakrit s podrtim drevjem. Tako da sem  se po bregu spustil do vode in ga slikal od tam.

Od spodaj je slap malo lepše viden. Nekako 4 do 5 metrov visok je.

Nekaj korakov dalje vidimo desno od tega slapa še enega. Ta je višji. Če seštejemo vse njegove stopnje, meri njegova višina cca 20 metrov. Vode je bilo manj kot sem pričakoval. Po daljšem deževju mora biti vode kar precej več.
Tole je pa moj posnetek, s šumenjem vode.

Tale slap je praktično le nekaj metrov od prejšnjega v levo....

Tole je skupen pogled na oba...

Po desni strani je nato navzgor speljana stopničasta pot, ki vodi proti izviru potoka. Od strani sem dobil še tale posnetek.

Nato sem ob potoku naredil še tegale...

...tegale pa že skoraj pri samem izviru. Čisto do izvira nisem rinil, ker je tam vse prekrito s polomljenim drevjem.

Nato sva se odpeljala proti Turjaku. Skoraj tik pred Turjakom, pri tem križišču spodaj in tem parkirišču, parkiramo in se peš po travi in gozdu (vidna je potka) odpravimo navzdol.

Žal je pot skozi sotesko precej težavna, tako da pravijo, da je za družinski izlet primeren le spodnji (prvi) slap. No, midva sva obiskala tretjega in četrtega, če se ne motim. 

Slap je dvostopenjski in je visok 8- m. Dostopen je od hiš pod turjaškim gradom. Tam je označen lesen smerokaz, ki usmerja k stari rimski cesti in slapovom. Makadamska cesta vodi do manjše cerkvice, od tam pa preide v kolovoz, ki se začne spuščati proti dnu soteske. Na dnu preči Bajdinški potok. Stezica vodi od tu ob desnem bregu potoka navzgor do prvega slapa. Za nadaljevanje poti skozi grapo se je potrebno povzpeti ob levem bregu navzgor. Potka je izredno drčna, zato je potrebna planinska obutev. Nad slapom se struga umiri. Malo naprej priteka v Bajdinški potok njegov levi pritok, ki pa je le malo vodnat. Od tu se vidi drugi slap - slapišče, ki premaguje 9- m višine. To pravzaprav niti ni slap, saj teče potok pod malo majšim kotom od 45o. Ob desnem bregu se je potrebno po strmi in drčni potki povzpeti nad ta drugi slap. Višje je stari mlin in kmalu pridemo na potko, ki vodi tik pod tretjim, 5+ m visokim slapom. Takoj nad njim je 5+ visoko slapišče - četrti slap. *Četrti in tretji slap sta lahko dostopna s ceste Ljubljana - Turjak. Pri prvih hišah pred Turjakom je potrebno zaviti desno na kolovoz. Kolovoz vodi mimo manjšega kamnoloma, preide v dobro izhojeno potko, ki kmalu privede med tretji in četrti slap (10 min. hoje). (Slovenski slapovi)

Tole naj bi bil Zgornji Bajdinški slap. Vode skoraj ni in tudi slap je slabo viden. Na sredini slike je vodoravni prelom...povzpel sem se gor....

 ......in od tam njegovo zgornjo polovico videl takole.

Le nekaj metrov nižje je spodnji slap.

Odpeljala sva se še malo naprej od Turjaka.Do kraja Rašica. Tam zavijete desno in vozite par kilometrov do kraja Rob. Smerokaz vas usmeri sredi vasi v levo. Peljete še kakšen kilometer, dokler ne zagledate smerokaza za Kobilji curek. Jaz sem zapeljal na to makadamsko pot in se peljal še nekaj 100 metrov in potem parkiral, prostora je na nekem mestu več kot dovolj. Nato greste naprej peš (morda 20 minut), slap je dobro označen.
Po poti sem naredil še nekaj posnetkov

 Tale tabla vam pove, da ste na pravem mestu.

Slap je sestavljen iz dveh slapov, torej dveh stopenj s približno po 15 metri višine vsakega. Tu je bilo vode nekaj več.

Takole sem videl (tole pa je posnetek) spodnjo stopnjo s tegale desnega brega v katerega sem rinil, da bi prišel....

.... do zgornjega. Link na moj filmček

Nazaj grede sva se oglasila še tule. Torej "nagradno vprašanje", kdor pozna tole mesto, kod to je in kaj slike spodaj predstavljajo?

Dolina Sedmerih (Triglavskih) jezer

Spominjam se še svojih začetkov v hribolazništvu in svoje žeje po informacijah in poteh tam gori, po tistem "nekoristnem", razdrapanem gorskem svetu, kot zna kdo reči tem prečudovitim kraljestvom lepote in oazam miru.
Takrat človek še ni mogel po netu pobrskati in dobiti informacije vseh vrst. Danes je drugače. V želji, da morda pomagam kakšnemu začetniku z vsaj osnovnimi informacijami in mu predstavim ta divji gorski svet, sem postavil tole stran z več zapisi, oziroma mojimi, tako imenovanimi blogi.
Prvi izmed vseh blogov je pa začel nastajati ravno tale blog, ki ga zdajle berete. Najprej sem mislil, da bom v en blog stlačil vse, kar bi rad pokazal in povedal. Potem sem pa videl, da bo potrebno pokazati in napisati ogromno, če želim vse čim lepše pokazati in predstaviti. Zato sem dobil idejo, da bo ta zapis normalno dolg a bom v njega dodal veliko povezav na vse drugo, kar se nanaša na Dolino Sedmerih jezer in v tistih povezavah povedal, kar je povedati treba.
Upam, da mi je uspelo dovolj popolno predstaviti ta čudoviti svet Julijskih Alp v tistem koncu, ki ga imenujemo Dolina Sedmerih jezer. Seveda bom bloge sproti dopolnjeval pa napisal še kakšnega novega. Tudi stare fotografije bom počasi zamenjal z novejšimi, lepšimi.
In če bom s tem pisanjem osrečil samo eno ali dve osebi, bom srečen tudi sam in je moj namen dosežen.
Komur so torej moji blogi všeč, to lahko pove tako, da na osnovni strani zgoraj klikne na rdeč napis G+1
Kdor bi rad sledil mojim blogom in na svoj mail dobil obvestilo, kadar objavim kaj novega, ima pa desno od tega G+1 napisa prostor, kamor vpiše svoj e mail naslov. Ko pritisnete na Submit, se odpre novo okno, koder je treba v polje levo spodaj prepisati znake, ki jih program ponudi in potrdite z gumbom desno od polja.. Če se zmotite, pač ponavljate toliko časa,  da jih pravilno prepišete. Nato okno zaprtete in pogledate v svoj mail. Ko odprete mail ki ste ga dobili, vidite zgoraj nekje v pismu dolg moder link. Potrdite ga! S tem ste aktivirali naročanje obvestil. Kadarkoli jih lahko tudi prekličete. Odpre se vam novo obvestilno okno, ki vam sporoča, da boste pošto dobivali. Zaprite ga in zadeva je urejena.

Sedmera jezera na kratko rad imenujem tudi 7j.
Kmalu poleti, ko je vode od spomladanskega topljenja snega še dovolj, je v dolini 7j pravih jezer ali večjih kotanj, napolnjenih z vodo več kakor sedem. Vsaj še tri, štiri poznam in še tisto dodatno, umetno (Močivec) je, tik ob Koči pri Sedmerih jezerih. A nekatera manjša jezerca se kmalu presušijo, če sezona ni zelo mokra. In nekatera od njih so res bolj mlakam podobna. Ostane samo tistih 7 jezer (kot neko ljudsko število), ki štejejo uradno med Sedmera jezera.
Naj jih naštejem. Če sledim logiki, da je prvo tisto, najvišje ležeče, potem si sledijo takole:
1       Jezero pod Vršacem

2       Rjava mlaka

3       Zeleno jezero

4       Veliko jezero, tudi Ledvično jezero, Ledvička...

5 in 6 Dvojno jezero - pri koči pri Sedmerih jezerih sta 2 jezeri tik drugo          ob drugem

7        Črno jezero

Naj najprej delček doline 7j predstavim s ptičje perspektive.

Fotografijo sem naredil iz letala, ki me je popeljalo nad Triglavski narodni park in predstavlja samo zgornjo polovico parka od Dvojnega jezera navzgor.

1 Greben Zelnaric
2 Tam nekje so Prehodavci
3 Pihavec in zadaj Bavški Gamsovec (nad Luknjo)
4 Kopica 2190m
5 Kanjavec
6 Triglav
7 V. in M Tičarica 2091 m
8 Dvojno jezero s kočo pri 7j
9 Štapce, (opis poti Pl. Blato - koča pri 7j, čez prelaz ŠTAPCE) rahlo zahtevnejši prehod, ko se s poti s planine Blato spustimo do jezer. Lahko pa gremo tudi po lažji, enako dolgi poti, koder Rušnato glavo (1899m) obkrožimo po njeni levi strani.

Dolina 7j, se razprostira v veliki meri »ujeta« med dve verigi gorskih vrhov, ki jo obdajajo, ko hodimo po njej, z njene leve in desne strani. Na eni strani je to Lepo Špičje (na desni strani fotografije), s svojima najvišjima vrhovoma V. Špičjem (2398 m) in M. Špičjem (2312 m), na drugi pa (levo na sliki) Velika Zelnarica (2320 m) in Mala Zelnarica (2310), katerih greben se potem, proti koči pri 7j nadaljuje proti Kopici (2190 m) in V.Tičarici (2091 m) in M Tičarici (2071 m).

Pogled na dolino še z nasprotne strani, torej nekje izza točke 1 (S Poprovca)

Na tej fotografiji je torej le delček te doline. Koča pri 7j se skriva od prikazanega jezera v daljavi še bolj nazaj in levo, "za ovinkom".
Naslednja fotografija nam bolj natanko razloži, kod je kaj.

1 Tam nekje zadaj je koča pri 7j.
2  Velika in mala Zelnarica - črta označuje približno pot po grebenu
3  Nestalno jezero
4  Ledvično jezero, oziroma Ledvička, četrto od 7j
5  Krn
6  Lepo Špičje
7  Zeleno jezero, tretje od 7j

A to niso edine gore, ki obdajajo cca 9 kilometrov dolgo dolino 7j. Naštete gore objemajo dolino 7j le na razdalji od Koče pri 7j (1685 m) pa  do Zasavske koče na Prehodavcih - 2071 m. Sicer se ta visokogorska dolina začne lučaj od Prehodavcev, pod Vršacem in konča pri zadnjem, sedmem jezeru, imenovano Črno jezero (1294m ). Če torej želimo prehoditi celotno dolino 7j, moramo premagati 777m višinske razlike, če štejemo nadmorsko višino Črnega jezera in nadmorsko višino koče na Prehodavcih. Potem se moramo do jezera pod Vršacem spustiti, dobrih 70 metrov. Premagati moramo, poleg omenjene višinske razlike, tudi cca 9 kilometrov razdalje.
Celotno dolino sem prehodil že velikokrat. Če naj ocenim potreben čas hoje v eno stran, bi rekel, da je to možno v 5 do 7 urah. Tistim z zelo dobro kondicijo, lahko uspe tudi prej.

Črta po dolini 7j, ki gre mimo obeh jezer, označuje približno pot hoje od koče na Prehodavcih (desno spodaj, malo izven slike) pa proti koči pri 7j.
Hoje navzdol od koče do koče po dolini je za cca 2 uri.
Hoje po grebenu Zelnaric (levo) od koče do koče pa za cca tudi 5 do 6 ur.
Hoje čez greben Lepega Špičja pa tudi do nekako 6 ur.

Da malo natančneje podam občutek, kod kaj leži, je tule še ena fotografija, slikana še malo bolj v desno, z grebena Kanjavec - Poprovec. Zdaj se tudi koča na Prehodavcih vidi, v ozadju pa dolina Soče.

1 Pot od Rjavega jezera (3) proti koči pri 7j
2 Pot čez Lepo Špičje
3 Rjavo jezero (odvisno od količine vode dolgo 150m, široko 100m in globoko 10m), drugo od 7j
4 Dolina Soče. Črtkano zadaj in spodaj Trenta.
5 Mlaka v Laštah, ki ne šteje med sedmera jezera.
6 Zasavska koča na Prehodavcih
7 Krn

Če dodam še eno sliko, ki pokaže ta gorski svet še bolj z desne, na sliki prikažem sam začetek dolin 7j.
Koča je označena, vidno jezero je prvo od 7j, jezero pod Vršacem, na nadmorski višini 1993m. Desno od jezera je Vršac, ki se od zgoraj ne vidi tako izrazito.

Da bo predstava o dolini 7j med kočo na Prehodavcih in kočo pri 7j bolj jasna, podajam še eno fotografijo, slikano s poti po Lepem Špičju.

1 Ledvička, 300m dolgo, 120m široko in 15m globoko jezero, je največje jezero v dolini 7j. Zato se imenuje tudi Veliko jezero. Leži na nadmorski višini 1830m.
2 Dvojno jezero (peto in šesto od 7j) in zraven koča pri 7j.

Od ene do druge točke je slabo uro hoje.

V nekaj naslednjih opisih pa podajam nekaj podatkov o glavnih pristopih do doline Sedmerih jezer:

Pristop iz Zadnjice, čez Zadnjiški Dol (na linku je potem še pot naprej, čez Kanjavčeve poličke.

Pristop čez Komar, preko Kanjavčevih poličk, do Zasavske koče

Pristop od koče pri Savici, čez Komarčo, mimo Črnega jezera in koče pri Sedmerih jezerih. 
Od koče nadaljujemo pot mimo Ledvičke do Prehodavcev
Prvi link na slike in fotke: Pristop s Planine Blato.
In še drugi link s slikami te poti na opisu grebenske hoje Prehodavci - Zelnarice - 7j - Ledvička - Prehodavci

Pristop s planine Blato, mimo koče na Planini pri Jezeru, Dednega polja in Ovčarije, preko Štapc, do Koče pri 7j

Savica - Komarča - Koča pri Sedmerih jezerih

Malo bolj izurjeni planinci se poslužujejo drugega dostopa do Doline Sedmerih jezer z Bohinjskega konca. Najpogosteje se sicer ljudje proti Koči pri Sedmerih jezerih odpravijo s Planine Blato.
Ko sem se prvič odpravljal čez Komarčo, sem bil popolnoma neuk in nepripravljen. Mislim, da je bilo to, ko sem bil star nekje 35 let. Nekaj mesecev pred tem, sem bil samo še na Triglavu. Prvič v življenju sem se takrat odpravil v gore in kar v prvem dnevu mi je uspelo priti na naš najvišji vrh. Prej mi za gore ni bilo mar. Ko sem se odpravljal na ta moj "podvig", mi je nekdo rekel, da se bo zgodila ena od naslednjih stvari: ali bom rekel, ko se vrnem v dolino:"Nikoli več!" (v gore) ali pa se mi bo odtrgalo. In se mi je. Dobesedno noro sem vzljubil gore in od takrat je minilo že veliko let in moja ljubezen do gora je samo še rasla.
A kot sem napisal, moj drugi pristop do gora čez Komarčo, je bil precej nepremišljena zadeva. Lahko bi me celo glave stala. Od tedaj nikoli ne zanemarjam zelo važnega pravila, brez baterijske svetilke nikoli v gore. Nazaj grede me je namreč ujela noč sredi Komarče. Terena nisem poznal in samo sreči se imam zahvaliti, da sem živ prišel v dolino.
Previdno torej čez Komarčo. Ni tako zelo nedolžna, kakor je slišati od nekaterih. Že res, da sem samo malo kasneje, po tistem, ko sem bil 2 sezoni oskrbnik na koči na Prehodavcih, Komarčo pretekel. Navzdol. V dežju. Kar nikomur ne priporočam. Samomorilsko dejanje je lahko to, kdor res ni 100%-no prepričan v sebe. Jaz sem bil takrat. In nabit z energijo in močjo. Saj ti 3 mesečno življenje nad 2000 metri pusti ogromni moči. In sem jo dejansko imel.

Komarča je strma, skoraj navpična skalna stopnja, ki se dviguje nad slapom Savica, čez katero se od koče pri Savici (653 m), do Črnega jezera (1294 m), ki je le slabih 10 minut naprej, ko smo premagali Komarčo, dvignemo za 641 metrov. Kakšni slabi dve uri potrebujemo za to.

Fotografije, ki sem jih naredil pri vzponu čez Komarčo, so spet mešane in so narejene tudi z enim precej slabim aparatom. Pokažejo pa vseeno, kako Komarča izgleda.

Tale je sicer novejša. Takole zgleda Komarča od spodaj. Tja na vrh bo treba, dobrih 600 metrov višje...

Tule je bil še skoraj mrak. Sem pa v skoraj čisto spodnjem delu, koder je še pot videti kot nekakšna "cesta".

Pa spet novejša... tule je v steni slap, kadar je veliko dežja in zgodaj spomladi.

Takole izgleda. Tole je ena stara, skenirana fotka, narejena še s klasičnim aparatom.

Višje je pot ozka in vijugoma vodi čez zelo strmo skalno stopnjo. Pod nami je gozd a je strmina "morilska" in kdor pade s poti, mu ni rešitve.

Na fotografiji strmina seveda nikakor ni videti, kot kakšna hudo nevarna strmina. Pri hoji je potrebno biti zelo previden, ker je na poti veliko listja, tudi mokro je velikokrat spodaj in kdaj tudi na kakšni gladki skali. Kakšen nepreviden, površen korak nas lahko hitro odpelje v pogubo...

Aparat sem postavil na skalo, vklopil samosprožilec, tekel nazaj.... pa so nastale, nekatere takšne fotografije.

Tule sem prišel do vode, ki je zadaj za skalo. Par korakov je tu potrebno narediti po klinih. Jeklenica nam pa služi za dober oprijem.

 Takole sem fotografiral te kline čez katere je treba, z drugega zornega kota.

Potem se kmalu pot spet strmo vzpne.

Tule je zelo strmo in zelo nevarno, saj je takoj na levi globok prepad.

Tole je pa fotografija že z nekega drugega potepanja leta 2007, ko sem na Sedmera peljal neko prijateljico. Viden je košček Bohinjskega jezera. Kakšno olajšanje. Na vrhu Komarče sva.

Od vrha Komarče je še slabih 10 minut hoje skozi gozd, skoraj po ravnem.

In že sva pri Črnem jezeru.

Čas za relaksacijo....

Z druge strani (pot pelje naprej po desni strani jezera) je pogled nazaj na jezero takšen.

In še malo naprej...

Desno nad nami in jezerom, se dvigajo strme, prepadne stene Stadorja (1688 m).

Pot gre potem stalno po precej ozki dolini, skozi gozd.

 V bližini Bele skale (1500 m) nam nad glavo temačno visijo takšne prepadne stene. Če smo startali na Planini Blato in se odpravili proti Sedmerim po spodnji poti Rušnate glave in ne čez Štapce, smo hodili na vrhu teh sten.

Le malo naprej je Bela skala. Pred njo zavijemo desno in se dvignemo na njeno višino.

Takole izgleda Bela skala s strani, ko se po potki dvigujemo navzgor.

Nato smo v slabe pol ure tule, od koder zagledamo kočo pri Sedmerih jezerih. Vmes s mo se srečali s potjo, ki je od Planine Ovčarije po spodnji poti (in torej ne čez Štapce), pripeljala do sem.

Pokrajina je tu kot v pravljici....

Potka proti koči vodi po desni strani jezera.

Za pot čez Komarčo pa do semle, smo porabili nekako 4 ure. Vsekakor se izplača.